Tomaž Kosmač z idrjiskim bendom Gregorov, danes 28. oktobra gostuje na Radiu Koper, studio Hendrix, vstop ob 19.45!
Kaj podariti punci za rojstni dan? Punci, ki ne mara, da jo kličem punca. Ker je v poznih zrelih letih in je zato ženska, ne pa punca. Bonboniere ne, saj se sladkarijam izogiba. Rože? Ima jih rada, ampak ne tistih iz Hoferja ali Eurospina. Obožuje tiste iz cvetličarne, toda te so, ko v Tolminu izstopim iz avtobusa, že zaprte. Nageljni torej odpadejo. Kaj bi jo še razveselilo? Večkrat omenja hribe, zato jo po vstopu v stanovanje vprašujoče objamem:
“Bi šla na Krn?”
“Itak,” se ji zasvetijo oči.
In sva šla. S twingom, ki stmih vzponov ne mara. Tokrat ni zakuhal in hvaležna, da je pot do planine Kuhinja zmogel, sva si rekla:
“Najtežji del je mimo.”
Oprtana z nahrbtnikoma sva se podala navkreber. Ona v planinskih čevljih, jaz obut po češko. Spočetka lahkoten vzpon je postajal vedno bolj zahteven in travnato pobočje je polagoma zamenjalo kamenje. Kmalu sva lazila po kozjih stezicah. Takoimenovani mulatjeri, ki so jo v času prve svetovne vojne za oskrbo vojakov na soški fronti zgradili Italijani. Vse manj sem gledal navzdol in se vse pogosteje opogumljal: Saj bo šlo. In tudi je. Tri ure. Do navpičnih sten, kjer je planinska tabla sporočala, da je do Krna še uro in petinštirideset minut. Samo ob pogledu na prepadne skale, katere naj bi premagala, se mi je zavrtelo. Noge so postale lesene, pred očmi se mi je stemnilo in majav sem izdavil:
“Tukaj se moja pot konča.”
Marjeta je sicer želela naprej, ko pa je videla, da res ne morem, solidarno sedla k meni. Malo sva prigriznila in se počasi začela vračati. Med spuščanjem nama je pot prekrižal bik. Nisva vedela, kaj mu roji po glavi. Gledal naju je, brez namena premakniti se z mulatjere in končno sva mu rekla:
“Razumeva. Tukaj si ti gospodar.”
Vedoč, da sva na njegovem terenu, kajti na planini se živina prosto pase. Splazila sva se pod električnim pastirjem in se spustila po grivnatem pobočju. Elektroograje so se vrstile in pri četrtem plazenju je Marjeto opekla kopriva. Pri petem opraskal trn. Kar močno. Iz roke ji je tekla kri. Rano sva povila s toaletnim papirjem in dišečimi robčki ter se privlekla do avta. Kljub vsemu zadovoljna. Predvsem jaz. Če bi se nekako le uspel prebiti do vrha, bi pome moral priti helikopter, tako pa sem pravočasno odnehal. Marjeti nisem zakompliciral rojstnega dne in na to sem bil kar ponosen.