Tomaž Kosmač - prostovljec DPZN - pripravil julijski prispevek, ki ga objavljamo s fotografskim materialom
Prvotni grob Janka Premrla - Vojka se nahaja na Brinovem griču. Štiri kilometre od mojega domovanja. Velikokrat sem tam in vsake toliko na fejsbuku fotko groba objavim. S kratkim zapisom. Ne glede, kaj napišem, se razvnamejo debate, kdo ga je ubil.
Pričevanja soborcev, neposredno udeleženih v bitki pri Idrijski Beli, pravijo, da ga je ob koncu spopada s fašisti v trebuh zadela zablodela krogla. Drugi trdijo, da ga je ustrelil eden iz njegove čete. V hrbet. Po nalogu komunistov. Ker je s tovariši v taboru vsak večer molil. Samo od sebe se poraja vprašanje: Mar ne bi Vojkovi soborci, saj je bil med njimi izjemno priljubljen, zahrbtnega strelca linčali? Nič takega ni znano, toda logično razmišljanje teoretikov zarote ne omaja. Vztrajno gonijo svoje.
Na njihovo mantro sem oglušel. Bolj me rani, ko kogarkoli zmoti kaj drugega. Recimo, plastične rože, ki jih prinašam na grob. V gozd naj ne bi sodile, zato sem dušebrižnike povprašal, kaj naj v senčni legi posadim. Svetovali so hoste. Nasvet sem upošteval, čeprav me je med grebenjem groba preveval občutek, da narodnega heroja skrunim. No, hoste so pretirano zrasle v višino. Moral sem jih odstraniti in v stiski sem se obrnil na vrtnarja. Predlagal je sagine. Posadil sem jih, in glej čudo, nergači, ki na Vojkovem grobu še niso bili in najbrž sploh nikoli ne bodo, so bili z mahovjem zadovoljni.
Vse skupaj je opazila tudi Maja Pahor. Nečakinja Janka Premrla - Vojka oziroma hči Vojkove sestre Radoslave Premrl in zamejskega pisatelja Borisa Pahorja. Na Vojkovem prvotnem grobu še ni bila. Celo več. Zanj niti vedela ni in prek fejsbuka je z mano vzpostavila stik. Čez dva tedna sta se z možem Marinom iz Trsta, kjer prebivata, že pripeljala v Godovič. Dobili smo se pred vaško gostilno in z Jožetom Jeramom, podpredsednikom Zveze združenj borcev za vrednote NOB Idrija - Cerkno ter novinarko Primorskih novic Sašo Dragoš, ki sta bila o srečanju obveščena z Majinim dovoljenjem, proti grobu odrinili.
S tremi avti. Po glavni cesti, s katere smo zavili na gozdno in se po izstopu podali navkreber. Maja je med hojo malo potarnala o kolenih, a za svoja leta je neverjetno čila. Neprestano je govorila. O vsakdanjih stvareh in četudi me je o njenih starših in rodbini Premrl marsikaj zanimalo, je nisem hotel prekinjati. Vseeno je par družinskih zadev razkrila. Zlagoma smo prispeli na cilj in Saša ji je rekla:
“Vem, da mislite, da so ga ubili partizani, ampak jaz se s tem ne strinjam...”
Ne vem, od kod ji ta informacija, a v tistem trenutku so se mi njene besede zdele sila neprimerne. Toda Saša je pač taka. Neposredna. Z beležko v roki je Maji zastavila nekaj vprašanj in ker se ji je potem nekam mudilo, je kmalu odhitela, jaz pa Majo pobaral, če želi ob grobu postati sama. Ne vem, če me je slišala. Na grob je položila kalanhojo, ki jo je prinesla s sabo in že smo se podali v Vojkov tabor. No, tudi v taboru ni bilo kakšnega pretiranega zanimanja. Recimo, kaj predstavlja maketa. Bolj se je zdelo, kakor bi osvojili vrh in se tam fotografirali. Ne vem pa, kakšen karakter je Maja. Kdove, kaj se je dogajalo v njej? In kakšna čustva so jo obhajala?
Sicer pa: Kako bi se obnašal jaz, če bi bile vse oči uprte vame? Ziher ne bi bil sproščen. Prišel bi še enkrat. Sam. In tudi Maja je rekla, da pride še enkrat.