Tomaž Kosmač za DPZN prosrovoljno kvoto
Miha je vedno pojedel vse. Od briketov, mačjih golažev in paštet, do mesnin. Ni ga bilo malo skupaj. Zlasti čez zimo, ko je običajni teži dodal še kakšen kilogram. Masa mu vseeno ni predstavljala problema. Klatil se je naokoli, domov priromal enkrat ali dvakrat na dan, se napokal in odjadral v nove lovsko-vasovalske avanture. Ponoči praviloma odsoten, me je pozitivno presenetil, ko se je začel doma zmeraj bolj zadrževati. Mislil sem, da so mladostne muhe mimo. Konec koncev je imel skoraj šest let, kar je menda človeških štirideset, toda z umiritvijo je pričel izgubljati tudi apetit. Spočetka je v skledi pustil četrt hrane, nato pol, potem tričetrt. Dojel sem, da je nekaj narobe, ga odnesel v veterinarsko ambulanto, kjer so opravili klinični pregled, mu dali dve injekciji ter par tablet, ki naj bi mu jih dnevno nadrobil v hrano in rekli:
“Če ne bo boljši, se ponovno oglasite.”
Popravil se je, ampak hrano kmalu pričel spet zavračati. Pojedel ni praktično ničesar več. Izpljunil je celo oboževano mleto meso, le sem ter tja srknil kanček vode in vidno hujšal. Obenem je počival v čudnem položaju. Ne zvit v klobčič ali z vsemi štirimi narazen, temveč nekako sključeno.
“Miha,” sem ga pobožal, “spet bo treba k zdravniku.”
Pripravil sem mu mačji vece in ga zaprl v sobo. Sredi noči je skočil na okensko polico, želel ven, vendar sem ga zavrnil:
“Ne, nikamor ne boš šel. Glej, kakšen si. Čisto uničen.”
Ponižan kakor ostareli človek, ki mu prvič nadenejo plenice, je skrušeno zavil na vece. Ni sral, samo malo lulal in spet hotel ven. Srce me je bolelo, toda okenske lopute nisem smel odpreti.
Zjutraj sem ga dal v kletko. Ni se upiral, le žalostno je zamijavkal.
“Nič ne jamraj. To je treba napraviti, drugače se boš izstradal. S sedmih kil si padel na tri. Če jih sploh imaš toliko.”
Do ambulante se ni več oglašal, pred njo pa znova milo zamijavkal in stotič sem ponovil:
“Glej, čez eno uro bo že mimo. Potem boš kot prenovljen.”
Vstopila sva in ko sem osebju opisal njegovo stanje, so rekli:
“Na podlagi povedanega bo rabil infuzijo.”
“Koliko časa traja?”
“Poklicali vas bomo popoldne.”
Ob pol enih že klic:
“Infuzije ne sprejema. Preveč je oslabel. Potrebna bi bila transfuzija krvi. Od druge mačke, a vprašanje, če bi to prenesel. Krvi mu sicer nismo mogli vzeti. Dobili smo le dve kapljici. Mačji aids ima in organi mu odpovedujejo. Jesti ni mogel zaradi bolečin. Komatozen se dogajanja okoli sebe verjetno sploh ne zaveda v celoti. Svetujemo evtanazijo.”
Molčal sem in nadaljevali so:
“Na prejšnjem pregledu je imel še normalno telesno temperaturo, zdaj je praktično podhlajen. Ni mu pomoči. Žal. V nekaj dneh bo umrl in skozi bolj trpel. Kako se boste odločili?”
Na kaj takega nisem niti pomislil. Bil sem prepričan, da bo ozdravel, kar sem mu tudi vztrajno dopovedoval in prebodlo me je, kako močno si je hrane moral želeti in kako izjemno je sestradanemu morala dišati, vendar je ni mogel požirati, jaz pa sem ga še dražil z mletim mesom...
“Vemo, da odločitev ni lahka.”
“Evtanazija,” sem končno izdavil.
“Boste zraven?”
Za odhod s tega sveta se ni odločil sam. Kakor se človek. Ne bi ga mogel božati, hkrati pa pošiljati v onostranstvo in mu šepetati, da je za njegovo dobro.
“Ne,” sem črhnil.
“Ga boste pustili pri nas ali pridete ponj?”
“Pridem ponj.”
Prinesel sem ga domov, v domačem gozdičku izkopal jamo in se mu opravičeval. Verjel je vame. Verjel je mojim obljubam, jaz sem ga pa izdal. Niti slutil nisem, da ga peljem v smrt. On je čutil. Zavitega v odejico na kateri je najraje dremal, sem ga položil k večnemu počitku. Nato sem grob zasul, postavil križ z njegovim imenom, datumom rojstva in smrti ter na gomilo položil šopek. Z zadrgnjenim grlom.
Adijo, Miha, se vidiva v naslednji dimenziji.