Nad tipkovnico Tomaž Kosmač, mesečni prispevek
Leta 1904 se je v Sežani rodil Srečko Kosovel. Umrl je leta 1926 v Tomaju in ob stoletnici njegove smrti je Vlada Republike Slovenije razglasila leto 2026 za Kosovelovo leto. Vsakega 8. februarja praznujemo tudi Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. Vse od leta 1945. Od leta 1991 je dan Prešernove smrti tudi dela prost dan. Teh delavci nimajo veliko, pisuni pa neskončno. Se zato praznuje smrt in ne rojstni dan umetnikov? Ker se komaj čaka, da s tega sveta odidejo? Na prvo roko se že zdi tako, vendar ni. Ob rojstvu človek nima namreč še kaj pokazati. Življenje se ocenjuje po zapuščini, Srečko in France pa sta nam zapustila ogromno.
Njima v čast se je 6. februarja v Tornijevi dvorani odvil Tolminski dan kulture. Pod taktirko Alojzije Zorjan. Članice in člani KD Nit, društva DOR in drugi so brali prozo Bevka, Preglja, Kosmača (Cirila, ne Tomaža!), Ljubke Šorli in Marije Rutar. Izbrani odlomki so se nanašali na Tolminsko, se ob glasbenih vložkih prepletali s pesmimi Prešerna, Kosovela, Gregorčiča in Gradnika, obenem pa so nastopajoči brali tudi svojo poezijo. Hitro so se izmenjavali in časa za vsrkanje prebranega ni bilo. Šele sčasoma sem dojel, da gre za nekakšen katalog, kjer se avtorjem, ki so te najbolj pritegnili, natančneje posvetiš kasneje.
Po recitalu je sledila klasična zakuska in prešinilo me je, da mineva tudi 150 let od rojstva Cankarja in Ketteja. Tega na veliki zvon ne obešamo ker, kot rečeno, ob rojstvu nimamo še kaj pokazati, po smrti nas pa verjetno niti ne briga kaj ljudje praznujejo. Naše rojstvo ali smrt. Važno je, da se nas spominjajo. In če se nas spominjajo po dobrem, pomeni, da življenja nismo vrgli proč. To vesta tudi Ivan in Dragotin. Nista zavistna. Kosovelu in Prešernu privoščita iz srca in niti malo ne zamerita, ker sta letos v ozadju.