Prispevek prostovoljca DPZN Tomaža Kosmača
Poklicala me je znanka:
“Sprehajala sem se po gozdu in naletela na zapuščeno mucko. Bi jo posvojil?”
“Ne vem, kako bi jo sprejel Duško.”
“Ma, sigurno se bosta ujela. Tako ljubka je.”
“No, prav.”
Pripeljala jo je in Duško, ki skoraj ni šel iz hiše, je odvihral skozi okensko loputo. Dva dni ga ni bilo, nato mi je sosed povedal, da leži ob cesti. Povožen. Prepričan, da je storil samomor, ker je mislil, da se mi je s čim zameril in ga hočem s Tinko, kakor sem najdenki nadel ime, zamenjati, sem si prisegel:
“Nikoli več ne vzamem nobenega k sebi!”
Čez slabo leto je izginila tudi Tinka. Ne le ona. Mački po vasi so serijsko izginjali. Eni so pravili, da jih nekdo pobija, drugi, da jih ugonablja lisica. Tretji oboje in še trdneje sem sklenil:
“Nobenega več! Prehudo je ob izgubi.”
Ni minil teden, ko me je pobaral Grega:
“Bi vzel dva mucka?”
“Ne! Ni šans!”
“Okej, ju bom dal pa v zavetišče.”
V sirotišnico, me je stisnilo pri srcu in rekel sem:
“Okej, vzamem.”
Z Marjeto sva se odpravila ponju in bila sta neločljiva. Vse sta počela skupaj. Celo spala sta objeta, toda sčasoma je Gušti začel Miho napadati.
“Zakaj je tak?” sem vprašal veterinarko.
“Odraščata. Se bosta že zmenila.”
Ampak se nista. Postajalo je vse hujše in za Guštija mi je dala pomirjevalne kapsule. Niso zalegle. Mihu je še vedno preprečeval dostop do sklede in vsakemu sem stregel v svojem prostoru. V izogib pretepom se je Miha čez dan potepal, prenočeval na kozolcu in se ženil, Gušti pa patruljiral ob sobnem oknu. Policajska vnema ga je minila, ko je spoznal tristo metrov stran živečo muco. K njej je hodil vasovat in zaljubljen do ušes nekoč ni bil pozoren na promet. Povozilo ga je. Miha je ostal sam in čeprav je spet prenočeval pri meni, sem v njegovih očeh videl žalost.
Kmalu zatem se je na zapuščeni domačiji Marjetinih staršev pojavila brezrepa muca. Z Marjeto sva razmišljala, kako in kaj z njo. Smilila se ji je in ker je v življenju zagotovo veliko pretrpela, sem jo vzel k sebi. Miha jo je sprejel, čez pol leta pa je brat dejal:
“Po vasi tava mucka. Najbrž jo je kdo vrgel iz avta. Najraje bi jo posvojil.”
“Ti kar, ne vem pa, kako bosta reagirala Miha in Sofi.”
Naslednji dan jo je pripeljal domov. Miha ob novinki ni delal problemov, brezrepa Sofi, od katere bi najmanj pričakoval, pa jo podi od bajte in spet si ponavljam:
“Nikoli več! Nikoli več!”