Aprilski prispevek prostovoljca Tomaža Kosmača
V Tolminu je od 22. marca do 22. aprila potekal tradicionalni Festival soške postrvi. Datuma nista izbrana naključno. Prvi je svetovni dan voda, drugi svetovni dan Zemlje. Festival, namenjen spoštovalcem narave in lokalni kulinariki, je pred dobrim desetletjem nastal v počastitev tisočletne tradicije ribištva. Obenem pomeni poklon lokalnemu ribogojstvu, ki je največjo evropsko postrv ohranilo pred izumrtjem.
V dnevih festivala se odvijajo razne vsebine za odrasle in otroke: ribja tržnica, učna pešpot ob reki Tolminki, čistilne akcije, javne razprave in podobno, 12. aprila pa je v okviru spremljevalnih dogodkov nastopila tudi glasbena skupina TamburaTeam. Z njo, čeprav člani zasedbe tega ne vedo, imam kar precej skupnega. Prihaja iz Vipave, jaz sem do tretjega leta živel v bližnjem Vrhpolju. Od tam nosim le blede spomine, dobro pa se spomnim, kako sem dneve in dneve ždel na lesenem konjičku. Prepričan, da so ga uročili zlobni čarovniki sem verjel, da ga bom z vztrajnim jezdenjem oživel. Hkrati sem na hribu, kjer se nahajajo ruševine gradu, videl kralje, kraljične, princese in prince. Starši so mi zastonj dopovedovali, da so zgolj sad moje domišljije. Nisem jim verjel in še lani, ko sem se h gradu prvič povzpel, sem pravljične osebe tam potihem pričakoval. V Vrhpolju sem tudi shodil. Pri dveh letih in pol. Capljati naj bi znal že prej, toda vedno, ko so od mene terjali hojo, sem se menda vrgel na rit, obsedel in trmasto ponavljal:
“Tomaž ne zna!”
Zdaj pa nazaj k TamburaTeamu. Sodelovali so z Daretom Kauričem (Kuzle, Kingston...), za čigar pesniško zbirko Z besedami in prsti sem napisal spremno besedo. Še bolj zanimivo pa je, da se njihov najpopularnejši komad glasi Ko te jebe, moja zadnja zbirka kratkih zgodb pa nosi naslov Ko jebe.