Pesem... ob 4.30 24.2.2025
vse besede sem zlorabil,
ostal sem sam na čistini,
trdno sem sklenil, da se bom spremenil,
tista basen o škorpijonu in žabi,
še vedno sem bil pripravljen, da pičim,
to je bilo globoko zasidrano v meni,
tudi to belo noč sem čakal, da pride mama,
a me je znova izdala,
na nikogar se ne moreš nasloniti,
nikomur zaupati,
nikogar ni, ki bi ga ljubil,
s to kačjo slino,
s tem prekleto utrujenim srcem,
samo hip in igra se je znova pričela,
bil sem žrtev in napadalec,
a še vedno ni bilo nikogar v bližini,
balkon je bil že dolgo sam in zapuščen,
prej mi je govorila Dempskijeva,
Franjo, tebe je tako strah smrti,
a brez potrebe,
jaz sem bila zgoraj,
nič ni, samo črna tema,
zato se nikar ne boj,
to vojno so vsi do zadnjega izgubili,
razbil sem ogledalo in se vprašal:
mar spet igraš,
mar ti ni bilo dovolj,
neko februarsko belo noč,
ko so potrkale besede same od sebe,
in to ni bila več igra,
bilo je prekleto življenje....
...
Franjo Frančič