Čistopis poročila s tiskovne konference v NUKu 30.1.2025
Ob bližajoči se tretji obletnici smrti Marka Breclja so se Arijana Markučič Brecelj in člani Društva prijateljev zmernega napredka (DPZN) odločili, da del njegove zapuščine predajo v Rokopisno zbirko Narodne in univerzitetne knjižnice (Nuk) v Ljubljani. Z zavedanjem, da procesa kanonizacije Marka Breclja ni mogoče preprečiti niti v celoti nadzorovati, so si po drugi strani vzeli pravico, da proces sooblikujejo in kritično spremljajo. Z Arijano sva se dogovorili, da za Dodogovor napišem poročilo s tiskovne konference v Nuku, ki je potekala 30. januarja 2025.
Tiskovno konferenco je moderiral mag. Marijan Rupert, skrbnik Rokopisne zbirke, uvodoma pa je navzoče, ki so napolnili čitalnico (in v tem zapisu nastopajo v oglatih oklepajih), pozdravila dr. Jana Kolar, nova ravnateljica Nuka. Poudarila je, da v ustanovi hranijo prek tri milijone enot, ki »sooblikujejo zgodovinski spomin tega prostora«, in se zahvalila Arijani ter Ministrstvu za kulturo, ki je omogočilo odkup zapuščine.
Rupert je izpostavil simbolno plat dogodka, ki je potekal tik pred Prešernovim praznikom, s tem pa že začrtal kontekst Brecljeve kanonizacije. Namreč: »Vsaka generacija potrebuje svojega Prešerna!« Na tej točki brez povratka je izpostavil, da se »Marko ni pustil institucionalizirati in kanonizirati«, se je pa njegova zapuščina sedaj »organsko pridružila« Feovi, ki se v zbirki nahaja od leta 2012. V nadaljevanju so o liku in delu spregovorili Andraž Gombač, nekdanji novinar Primorskih novic, Brecljev prijatelj in urednik AirBeletrine, vodja uredništva leposlovja pri založbi Mladinska knjiga Andrej Ilc ter dr. Primož Vitez, profesor na Filozofski fakulteti, prevajalec, pevec skupine Bossa de Novo (ki je izvajala tudi Brecljeve pesmi) in urednik bodoče knjige Brecljevih »literarnih del iz zapuščine«. Režiserka in Markova prijateljica Mateja Koležnik se je opravičila, prisostvoval pa je Dragan Živadinov, ki je pred kratkim nastopil v predstavi, posvečeni Marku Breclju (Dodogovor šahtokulture: Rotulus homo pendulum zagrebške Indoš Kuće ekstremnog muzičkog kazališta).
A najprej je spregovorila Arijana. Ko je gledala za belo limuzino, ki je odpeljala Markovo zapuščino v Nuk, se ji je zazdelo, da prisostvuje pogrebu. Težko se je ločila od gradiva, vendar so bili pogoji za hranjenje preslabi. Gre za rokopisno gradivo vse od Markove osnovne šole naprej, med drugim za vse ročno napisane in večkrat prepisovane pesmi s Cocktaila. Del gradiva je v lasti DPZN, ki je 25 let delovalo v enem prostoru, obeležuje pa ga koledar Palmodar iz let Zlate dobe (2016 in 2017), zatem ko so januarja 2015 morali izprazniti ta prostor v enem mesecu. Poudarila je, da je bil Marko izredno zahteven in je pesmi in koncepte razvijal skozi leta, a četudi ni bil zadovoljen z njimi, jih je skrbno in metodično shranjeval. Tudi v bodoče želi Arijana sodelovati pri interpretaciji gradiva. Česa namreč ne bi smeli narediti? »Čim manj tega, kar je Burger naredil s svojim filmom Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj?, saj je tu umanjkalo njegovo politično delovanje. Veliko ljudi Marka namreč vidi le kot kantavtorja, umetnika, a je bil veliko več – bil je izreden politik, politik na mladinskem polju, ki bi lahko veliko prispeval k politiki vzgoje in izobraževanja v odnosu do države in cerkve, predvsem cerkvene oblasti! Treba je vztrajati, Markov rek je bil 'upanje brez razloga'«. [Smeh.] Izpostavila je zavedanje, da se kanonizaciji ne moremo izogniti, a si bo prizadevala, da bi bila ta »čim manj škodljiva«. Na konferenco je tako povabila »nadzornike«; to so Dragan Živadinov, Vasja Cencič, dr. Alenka Pirman, dr. Andrej Marković, dr. Igor Bijuklič in dr. Primož Turk. Zadnji trije so skupaj s pokojnim dr. Tončijem Kuzmanićem v Mladinskem, kulturnem, socialnem, multimedijskem, medgeneracijskem, muzejskem centru (MKSM3C Koper) »vodili pet sezon Likeja, zelo obiskanih predavanj, po katerih se je nadaljevala debata ob jedi«. Danes se čuti precej sama, sama z zapuščino, ki pa je je veliko že na spletu (Dodogovor je najobsežnejši slovenski javno-zasebni arhiv (P. Vidali)). V letih pred smrtjo se je Marko že sam lotil bodoče zapuščine, jo organiziral in izvajal pod naslovom Posprava, naredil pa je tudi Prvi poskus Seznama bogastva in smeti. Arijana je v nadaljevanju na primeru napačno zapisanih biografskih podatkov v najavi te konference demonstrirala, kako pomembno se je posvetovati pred objavami: Marko ni »igral violine v kvartetu Trije črnci«, pač pa je pel v vokalnem kvartetu Beli črnci [smeh], saj je študiral solopetje in delal aranžmaje črnskih duhovnih, po srednji šoli pa so se razšli. Nagovor je zaključila z izpostavitvijo neprekinjenega delovanja samoniklih prizorišč v okviru Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon in Breclja kot politika, ki se je »boril proti militarizaciji, proti Natu, proti temu, da Slovenija postane uslužna dežela. Države kot institucije ni cenil, najbolj pa mu je bilo žal njegove Bosne, Bosne njegove mame, Bosne, ki je bila pred vojno meka kulturne raznolikosti.«
Rupert je besedo nato predal Andražu Gombaču, ki je »Markovo delo spremljal kot novinar in ga dobro pozna«. Gombač se je označil za kulturnega lobista, saj večkrat »prepričuje sorodnike, naj predajo gradivo v Nuk, da bo dostopno za raziskovalce«. Delovanje Marka Breclja je nanj vplivalo že v srednji šoli, ko je zahajal v glasbeno poslušalnico MKSMC in na tem mestu poleg Marka in Arijane izpostavil tudi sotrudnika Iztoka Krkoča. Markovo delo je nato spremljal kot novinar, ga je pa tudi osebno najel za igranje na poroki, saj je Marko rad »govoril, da je kantavtor na tržišču«. In dejansko je bil profesionalec, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ki »izjemne ljudi označuje kot klovne«. Z Markom sta dobro sodelovala, je pa kot novinar in kulturni urednik moral sprejemati tudi kompromise, kar je Marka nekoč tako zjezilo, da ga je obdaril »za slabo poročanje« [smeh], za nekonfliktnost pa pohvalil, češ da »zna zavzeti aerodinamično držo, tako da ves drek zleti mimo« [smeh]. Nato je Gombač opisal, kako je kot edini novinar spremljal Brecljev protest zaradi prenizkih sredstev, dodeljenih festivalu Koperground. Subvencijo si je dal namreč izplačati v kovancih za en cent, kar je naneslo dvesto kilogramov denarja, po katerega je prišel kar s karjolo [smeh], nato pa so ga v povorki prevažali po mestu. Brecelj si je v kovancih umil roke, nato pa po Kopru nagovarjal ljudi, naj »potežkajo težko podporo«, končalo se je s prevrnjeno karjolo in recitacijo pred vhodom v občino. [Smeh.] Z uredništva Primorskih novic so Gombača sicer poslali pokrivat dogodek, a mu zabičali, naj iz tega ne dela »prevelikega cirkusa«. Izkazalo se je, da je novica zakrožila po vsej Jugoslaviji in se »v enem tednu prebila med deset najbolj branih«, kar je Marku »veliko pomenilo in si je to shranjeval«. Gombač je pozdravil predajo zapuščine Nuku kot »zelo pomemben korak, da Marko dobi mesto, ki si ga zasluži«.
Nadaljeval je Andrej Ilc, ki si je na povabilo skrbnika zbirke že ogledal gradivo, prispelo v Nuk. V roke mu je prišel dnevnik, ki ga je Marko Brecelj pisal pri šestnajstih, in v njem je prebral: »Izbranec sem, eden redkih sem, ki se zaveda dolžnosti biti človek.« [Vzdihljaji.] Z Markom sta se srečala le enkrat. Dogovarjala sta se, da bi »človek brez knjige šel direktno v zbirko Kondor in Marku je bila ideja nekako všeč, delal je pa po svoje«. [Smeh.] Prej citirani stavek bo primerno vodilo za pripravo knjige, pri tem pa bo sodelovalo več ljudi. Izida ni upal napovedati, morda naslednje leto. Izziv bo, kako doseči, da bo Markov duh v knjigi prisoten, saj »iz dnevnika vidimo, da gre za človeka, ki je bil resen in mislil dobro«.
Na to se je navezal Gombač in poudaril, da je Marko izjave za medije klesal dolgo v noč, bil izredno pozoren in izkoristil dani prostor do konca, tako da je vsak odgovor izbrušen, »kolumna v malem«. Pričeval je, kako so za intervju v živo podpisali pogodbo – vprašanja so bila opredeljena kot last Primorskih novic, odgovore pa si lasti DPZN. Po dogodku je na TV Koper dobil 22 sekund za izjavo, ki jo je pisal 45 minut, šele nato pa so jo posneli. »Marko je bil perfekcionist.« Arijana je na to pripomnila, da mu je bil za vzor Laibach, ki se ni pustil nenadzorovano snemati.
O Marku Breclju je spregovoril še Primož Vitez in svojo vlogo opredelil kot hibridno (»Kdo pa ni hibriden v zvezi z Markom Brecljem?«), saj se »tega človeka da razumeti samo na multidisciplinaren način«. Z ansamblom Bossa de Novo so uglasbili njegovo pesem Ta stol (kot organizator koncertnih ciklov je vedno začel z Brecljem). »Kot glasbeniki, čuteči državljani smo zrasli ob Marku Breclju, Tomažu Pengovu, Janiju Kovačiču ...« Ob pregledovanju arhiva ga je presenetilo dejstvo, da je Brecelj Cocktail posnel komaj triindvajsetleten. »Če bi naredil samo to in umrl, bi že bil Marko Brecelj.« Nato se je navezal na svojo prevajalsko in uredniško izkušnjo ter ga postavil ob bok Jarryju, Cankarju in popolnoma brezkompromisni Simone Weil. »Brecelj jim je brat, ne nadaljevalec, saj niso vedeli drug za drugega.« Skrbel je za odziv na svoje delo, a s tem, »kaj bo rekla naša malomeščanska pamet, s tem se pa res ni ukvarjal«. Dodal je anekdoto o pesmi Ta stol, ki jim jo je Marko dovolil izvajati. Za njihove izvedbe je od Sazasa »dobil več kot za vse drugo prej«, kar je takole komentiral: »Avtorske pravice, to je okej, ampak to, kar si naredil, je tako slabo, da bi mi moral plačati avtorske krivice.« [Smeh.] V vlogi enega od urednikov ima Vitez sedaj »priložnost skozi te papirje nanj pogledati na novo«, a se zaveda, da »vse, kar bomo naredili, bomo delali proti Marku«. Izjavo je korigirala Arijana: »Marko ni bil proti, zavedal se je, da bi moral dobiti Prešernovo nagrado, samo za to bi moral imeti knjigo.« [Smeh.]
Gombač je spomnil, kako izreden tekst je bil Markov nekrolog očetu in da je urednik Škrlj vložil ogromno napora, da je bil v Primorskih novicah objavljen neokrnjen, podobno je za časopis Delo potrdil Ilc in povedal, da ima to osmrtnico še danes »nalimano na vratih pisarne«. Nekdanji novinar je nadaljeval s pripovedjo o poslednjem intervjuju ob Brecljevi sedemdesetletnici, ko je bil že zelo bolan in hospitaliziran. Zastaviti mu je smel tri vprašanja, odgovore pa mu je Marko narekoval po telefonu. Ni se strinjal z novinarjevim predlogom, da bi zraven objavil »eno lepo arhivsko fotografijo«. »Kako lepo? Jaz zdaj nisem lep, pridi me fotografirat.« Pričakal ga je ob invalidskem vozičku v avli in ta fotografija Breclja v pižami je sedaj tudi na ovitku Obilnega poslovilnega dvojnega albuma. Tudi Arijana je obudila spomin na obdobje bolezni, ko je »vedno pogosteje dobival transfuzije – zrezki, jim je rekel [smeh] –, vendar ni sedel tam in čakal, ampak pisal, telefoniral, narekoval po telefonu, transfuzijski oddelek je bil njegova pisarna«. Medtem je Gombač poiskal intervju in nam prebral Markov odgovor na zadnje vprašanje: »Moji sedemdesetletni predsmrtni ostanki resničnost občutijo kot mrak, ki se gosti, prihodnost pa kot Pot v Nikamor. Zadnja prgišča smisla se nahajajo v naših človeškostih. Od tam je treba zajemati in se ogibati znucanim oziroma zlorabljenim oblikam. Zmožen napisati močno pesem je samo tisti, ki je zmožen ljubiti.« [Vzdihljaji.]
Marijan Rupert je predstavitev predaje zapuščine Marka Breclja Nuku sklenil z mislijo, da gre za usodo celotne generacije (Feo, Jure Detela ...), ki ji knjiga ni pomenila veliko in so ustvarjali na drugačen način. In k besedi pozval še Dragana Živadinova, letošnjega lavreata. Ta pa je sklenil takole: »Vsi ste bili zelo duhoviti, jaz pa nimam občutka za humor. Ko je prvič umrl, nisem jokal, ko je drugič umrl, tudi ne, danes pa sem se od srca razjokal, hvala lepa!«
To poročilo je obsežno. Iztok Krkoč je posredovane vtise strnil v en sam stavek: »V Ljubljani je bilo dobro.«
Alenka Pirman