Božično-prednovoletni prispevek DPZN prostovoljca in pisatelja Tomaža Kosmača Kosma
Konec novembra je pri založbi Beletrina izšla moja nova zbirka kratkih zgodb. V njej je sedem štorij: Ko jebe, Češka, Kešpička, Boj za človeka, Zakonolomec, Makedonija in Vsak nosi svoj križ. Zbirka se običajno poimenuje po eni izmed zgodb in glede naslova na platnicah sem se dolgo odločal. Še najbolj primeren se je zdel naziv uvodne. Predlagal sem ga urednici in strinjala se je. Knjiga je uradno postala Ko jebe in ob izidu mi je direktor Beletrine Mitja Čander čestital, s poudarkom:
»Res sem vesel, da si se vrnil k nam.«
Zadnji dve leti se je večkrat znašel na tapeti. Njegovo ime se je v negativnem kontekstu pojavljalo v aferi razrešitve direktorice Javne agencije za knjigo, nato je pljuvanje po njem preraslo v modo. Blatenje me ni ganilo, saj se po vetru nimam navade obračati. Z Mitjem sem vedno dobro sodeloval, zato sem iskreno izustil:
»Tudi jaz.«
Po začetnih treh bukvah, izdanih pri idrijski založbi Bogataj, Borovcih v Ilirski Bistrici in samozaložbi, sta četrta in peta izšli pri Beletrini v Ljubljani. Tam je bila za tisk predvidena tudi šesta, vendar je takratna urednica prestopila k novomeški Gogi. Tega nisem vedel, dokler me ni poklicala iz dolenjske prestolnice in rekla:
»Prav bi bilo, da bi knjiga izšla pri nas. Vanjo sem vložila veliko truda.«
»Meni je vseeno, ne vem pa, če bo Čander za to.«
Obvestil sem ga in razumevajoče je pristal. Goga je napravila spodobno predstavitev in mi po njej nudila razkošno prenočišče nad knjigarno. Počutil sem se kot kralj, toda ponoči mi je zmanjkalo vina in ob treh zjutraj sem se odpravil v mesto po litrco. Nisem je našel. Še več. Ob vrnitvi sem naletel na zaklenjena vrata, noč preždel na ulici in se ob zori z avtobusom mačkast odpeljal proti domu. Med vožnjo sem ključe odkril v žepu in jih kasneje po pošti vrnil ljubeznivim gostiteljem.
Sledila je sedma bukva, za katero je bilo pri Beletrini že vse dogovorjeno, nakar se je oglasila Litera iz Maribora:
»Damo ti več cvenka.«
Spet sem telefoniral Čandru in dejal je:
»Vem, da si v stiski z denarjem. Čisto te razumem. Pojdi, ampak…«
Šel sem za zaslužkom in bolj sebi kot njemu obljubil:
»Dvakrat sem te zafrknil, tretjič te ne bom! Naslednja knjiga bo definitivno izšla pri Beletrini. Če boste le zadovoljni z napisanim.«
»Itak, da bomo. Vsaki se temeljito posvetiš.«
Drži. Nisem nadarjen kot drugi, zato moram sleherni stavek stokrat preveriti. Včasih se izkaže, da je bil prvotni zapis čisto v redu, včasih najdem boljšo rešitev, toda vedno moram preizkusiti več variant. Če bi mogel, bi zgodbe preobračal do smrti, a k sreči ob načrtovanju letnega programa založbe terjajo jasen odgovor:
»Boš ali ne boš?«
Tekste neham mrcvariti in ko čez čas berem natisnjeno bukvo, se kar križam: Le kako tega nisem videl? Kje sem imel glavo? Kaj mi je
bilo?
Tako je tudi s Ko jebe. Štorije bi se dalo izboljšati. Ponekod bi bilo treba dodati ali izpustiti kakšno besedo, obrniti vrstni red, drugače zaključiti… in spomnim se letošnjega nastopa v Beogradu, ko sem na vprašanje, če sem zadovoljen s srbskim prevodom zbirke Punk is dead, stresel:
»Prevod je super, ampak zgodbe niso bogvekaj.«
Publika se je zasmejala, urednik založbe, ki je vodil pogovor, pa rekel:
»Slabšega promotorja še nisem srečal.«
Kaj morem, tak pač sem.