Hkrati delata TV in moj računalnik. Dodo žuljič.
O soboti v torek, 28.IX.2021 ob 9h21. Virtuozinji Zofiji je pritekla moja kri iz desnice po prvem ubodu. Moj utrip je okoli 100, mimo mene (jaz na vozičku, na začetku hodnika D) je molče ovinknila dr. Sabadin, bivša Vujičič. Arijani, ki je v Sanatoriju sem svetoval naj si še z eno uro podaljša šesturno nočno vodoravnjenje.
Arijana je bila štiri ure zdoma, eno uro pri Korošcih. Zablodila je v grmovju, gob ni bilo, radič in drugo od sosedovih pa je prinesla. Trgajo v Ocizli, pečejo potice. Upokojenka Jana Brecelj počitnikuje na Rtu Kamenjak, imeli so tudi večerjo školjk. Nazajgrede se bo manj verjetno ustavila na Klancu. Ker sem trpal direktoričino glavo z nepotrebnimi informacijami o razpoložljivi hrani sem bil nadrt. Jezna vodstvenica in strežnica je z razpoložljivim dolgim kablom premestila modem iz Kabineta v bližino televizije in mojega računalnika. Zdaj dela oboje hkrati! Praznik! Brez pomoči Velikega brata! Matevž ne ve kako, da se prej ni spomnil na to rešitev. Primitivci so ves dan žagali. Svinjiski nogici sta se kuhali.
Prvič sem se zadolževal sinček edinček v komaj ustanovljenem Buldožerskem letu 1975. Kupiti sem moral dva mega kakovostna zvočnika od Borisa Beleta (se mi zdi) zato, da si je on lahko kupil nadpravljični kitarski ojačevalec VOK (mogoče AC 30). Po telefonu in potujoč sem žical družinske prijatelje v Mariboru a tudi novega starejšega estradnega mačka Bojana Adamiča. Ta mi je posodil gotovino, ki jo je imel doma pri sebi v trenutku, ko sem prišel k njemu na izposojilno ropanje. Nad mojo usodo in dejanji zmeraj lebdeča mila mati Branka je potem verjetno skupaj z očetom Ivanom vrnila dolg prebijajoče zapijajočega se umetnika. Mojster in galant Adamič mi je dolg odpisal, žal žival se ne spomnem več nobenega upnika razen črnogorske družine Tapuškovič, ki pa ji je dogodek ostal v takem spominu, da so se deset let kasneje morali v družini najprej dogovoriti ali mi odobrijo z moje strani želeni obisk pri njih. Nisem preveril kaj so se dogovorili, ker se mi je zdelo zamalo. Mogoče so se ustrašli, da si spet hočem isposojati. Nisem jih več ne videl ne slišal. Tudi usoda moji neslavni investiciji ni bila mila. Po koncertu v Zenici so besne pesti prebile oba mega zvočnika, ker nista bila proti huligansko zaščitena (na primer s kovinskimi rešetkami). Zanimivo se mi zdi, da se danes (v torek) Boris Bele spomni, da so mu na zeniškem koncertu ukradli klobuk, luknje v membranah mojih zvočnikov pa je pozabil.
Barko Mrecelj