Jokoviću Medvedjev vzel koledarski slam. Dodo žuljič.
Ponedeljek, 13.IX.2021 ob 18h45. Sonce zahaja že desno od oreha, ne več ob hiši Kramarjev. Arijana ni daleč od morja, smokve sem izbral, grozdje očistil. Naslov nedeljske dnevne novice določa spet dnevna tema, podnaslov o srbskem veletenisaču je zapisan zaradi finala v Ameriki. Djokovič si je tam brisal solze z brisačo. Pes Korošcev je bil tako vesel Arijaninega osvoboditvenega obiska, da se je ustrašila zanj. Bala se je kapi. Ko ga je hladila s curkom vode mu je zabava ugajala. Visoko je skakal in v zraku hlastal po kapljicah. Gledala sva film o zgodovini Facebook-a in teniški finale v največjem stadionu na svetu (kapaciteta preko 20.000) do druge ure zjutraj. Šibkost mojega spomina se ne izboljšuje.
Moje zdravstveno stanje se ne izboljšuje tako kakor sem pričakoval po odpustu iz Golnika. Ponoči zaradi prostate vstajam redkeje, lačen sem še kar, huda mlahavost in utrujenost pa me ne zapuščata. Nekaj več se gibljem ob mizi (prinos in odnos hrane, posprava) posodo pomiva izključno Arijana. Od treh popoldne do dveh zjutraj se nisem vodoravnil v spalnici. To je zame dosežek. Lahko bi se reklo, da je moje zdravstveno stanje stabilno. Vreme je presežno ugodno za trgatev, ozonska plast je predrta. V tem položaju bi se pravzaprav moral veseliti vsake ure in vsakega dneva, ko me nič ne boli in morem dihat brez napadov panike. Veselje pa seveda temelji na odnosu z Arijano in drugimi, ki mi želijo dobro.
Barko Mrecelj