Avgustovsko avtorsko poročilce iz življenja pisatelja Tomaža Kosmača - Kosma, prostovoljca DPZN, s prilogo (fotk in podnapisov)
Z Marjeto sva stiskala pas in pridno varčevala za počitnice. Četudi uradno brezposelna, sva čutila, da si letovanje zasluživa. Marjeta je po šestih letih finiširala knjigo, jaz sem svojo založbi že oddal. Črkovno utrujena sva oddih splanirala do potankosti. Tri dni v Bibinjah pri Zadru, nato za enak čas v Hercegnovi, mesto na črnogorski obali. Apartmaja sva rezervirala vnaprej, nakar je vmes posegla višja sila. Zaradi vožnje avtomatika pod vplivom alkohola, so me namreč oglobili miličniki. Hercegnovi sva morala prečrtati, ampak neljubi dogodek nama ni spodrezal kril. Spodbudno sva si rekla:
»Slab začetek, dober konec,« in se veselo podala na pot.
Slovensko-hrvaško mejo sva v petkovem jutru prestopila brez slehernega čakanja, zavila na Jadransko magistralo in med šofiranjem twinga je Marjeta, ob škiljenju na morje, vzhičeno gostolela:
»Oh, kako je lepo… oh, kako je lepo…«
Razgreta sva dospela v Bibinje in po ugnezdenju obiskala tradicionalni Večer dalmatinske beside, prireditev, s katero domačini ohranjajo lokalno narečje. Nastopali so izključno pesniki, a za razliko od mnogih naših vrlih poetov, niso pletli latovščine. Bili so razumljivi, zabavni in z užitkom sem jih poslušal.
Po obveznem kopanju sva se naslednje popoldne odpeljala v Zadar, povohala kompleks vojašnic, kjer je moj brat služil armijo in prežel me je filing, da sem spet v JLA. Kasarniške stavbe, čeprav preurejene v knjižnico, policijsko postajo in druge javne ustanove, so prebudile travmatične spomine. Naravnost čutil sem topot škornjev po dvorišču, težko puško, jutranjo telovadbo, politični dril, kazensko čiščenje smrdljivih sekretov in neprestano lajanje nadrejenih. Morastega podoživljanja se nisem mogel otresti. Strupeno je pronicalo vame in Marjeti sem dejal:
»Spizdiva od tu!«
Odvihrala sva k slavnim morskim orglam, prisluhnila podvodni melodiji, potem pa se sprehodila do Trga Petra Zoranića, avtorja prvega hrvaškega romana. Tam je bil napovedan koncert Mira Ungarja & Oridano Gypsy Jazz Banda. Spričo pričakovane gneče sva se bala, da na oder sploh ne bova videla, vendar je bil folk povsod, le v ograjenem prostoru pod podijem ne. Tja se je smelo samo z digitalnim potrdilom in prešerno sva izkoristila covid prepustnici.
»Neverjetno,« sem čveknil Marjeti, »koliko pomeni partijska izkaznica.«
Necepljeni so morali stati in muziko spremljati od daleč, čipirani smo izvajalcem, privilegirano zleknjeni na stolih, smeli ploskati od
blizu.
Zjutraj naju je doseglo spoznanje, da se počitnice neizogibno iztekajo, zato sva dan posvetila morskim radostim. Med poležavanjem na plaži je dospel klic mačehe, druge žene mojega rajnkega očeta:
»Če hočeta, lahko gresta v Červar. Do naslednje nedelje imam apartma prost.«
Pomislil sem, da so mačehe zlobne samo v pravljicah in ponujeno sva pograbila z obema rokama ter se iz Dalmacije premaknila v Istro. Tam sva se obnašala kot klasična turista, se čez dan namakala, zvečer igrala pink ponk, šetala, gledala televizijo, vmes pa odšla na filmski festival v Motovun, kjer sva si v mali dvoranici ogledala srbski film Oče. Marjeto je pretresel, mene bi pretreslo le, če bi oče kdaj postal.
Kakorkoli, po desetih dneh sva prispela domov, preobrnila žepe in si dopustniško razpoložena rekla:
»Denar nama je resda pošel, ampak ni panike. Na voljo so še boni…«