Sežana, amfiteater Kosovelovega doma, 20.8.2021 ob 21 uri
10. avgusta 2021 smo na pobudo Ustanove Maks Fabiani postavili v Kosovelovem domu v Sežani razstavo skic leta 2018 preminulega arhitekta Matjaža Garzarollija, med drugim tudi soavtorja arhitekturne zasnove Kosovelovega doma. Matjaž je zadnja leta svojega življenja preživel v Trnovem pri Ilirski Bistrici v nadvse, milo rečeno, skromnih razmerah. Velikost njegovih projektov je pričela drastično padati z naraščajočo starostjo, pri čemer je njegova inventivnost ostajala nedotaknjena. Eden njegovih zadnjih realiziranih projektov je bila tako ograja, on jo je striktno imenoval »pregrada«, ki deli prostor amfiteatra Kosovelovega doma od pasaže ob lokalih in kavarniških terasah, funkcionalno pa naj bi omejevala prostor, znotraj katerega se plačuje vstopnina.
Z Matjažem Garzarollijem sva si bila vedno blizu, po spletu naključij sem postal govornik na njegovem pogrebu, pred kratkim pa še eden od govornikov na otvoritvi že omenjene razstave. Med poglabljanjem v principe njegovega ustvarjanja mi je posebno pozornost pritegnila že omenjena »pregrada« ob amfiteatru. Njeno valovanje predstavlja njegovo interpretacijo valovanja horizonta masiva Vremščice (domačini ji pravijo Gora), ki ga je spremljala, ko se je vračal z avtobusi (lastnega prevoznega sredstva ni imel) s sestankov iz Sežane v Trnovo. Ograja je sestavljena iz zgolj treh oblikovno različnih pocinkanih jeklenih elementov, ki se modularno ponavljajo. Zasadil jih je z jasminom, ki v času cvetenja napolne prostor s čudovitim vonjem.
Dvajset dni po otvoritvi arhitekturne razstave se je v amfiteatru zgodil koncert skupine Laibach. Sklenil sem, da na kultni glasbeni skupini preverim učinek arhitektove, po mojem prepričanju genialne, čeprav dimenzijsko skromne ideje.
Moj odnos do Laibacha je povsem nevtralen, da za seboj puščajo sled, ne dvomim. Nastali so v času mojega študija arhitekture, tista provokacija s prvim koncertom v Trbovljah v času realsocializma zagotovo ni bila šala. Ne glede na mojo zasvojenost z glasbo jih spremljam z distance, do sedaj nisem bil na nobenem njihovem koncertu in nimam nobene njihove plošče. Kot kulturni fenomen so preplavili splet, ogledal sem si njihovo razstavo plakatov na ljubljanskem gradu, preberem intervjuje, če nanje naletim. V tem vidim njihovo bistvo, so pač manipulacija, iz njihovih besed je mogoče izluščiti esenco njihovega ustvarjanja. Laibach so pač faktor, ki ga je v prostoru in času potrebno vzeti na znanje ne glede na to, kakšen je naš odnos do njih.
»Laibach so šli tja, kamor ni šel nihče in prišli so tja, kamor ni prišel nihče,« pravi njihov trboveljski vrstnik in literat Uroš Zupan. Ni ravno njihov občudovalec, očita jim konvertitstvo, zavrgli so skupno hipijevsko preteklost, a priznava, da mu je njihov novi cover »Across the Universe«, ki jo poje alter princesa Mina Špiler, zelo všeč. Svoje mnenje o njih morajo seveda povedati tudi slovenski psihoanalitiki, Mladen Dolar recimo meni, da glasbi preprosto ne gre zaupati, saj se lahko prilagodi in prevzame sporočilo vsakršnega konteksta …
»Mi smo fašisti toliko, kot je bil Hitler slikar,« je nekoč provokativno izjavil Laibachov pokojni pevec Tomaž Hostnik, Ivan Novak pa je desetletja kasneje takole komentiral slabe kritike ob koncertu v Severni Koreji leta 2015: »Koncert v Severni Koreji je bil še bolj Laibachovski kot drugi koncerti. Mi smo navajeni na takšna obmetavanja, nas ne prizadane praktično nič, Laibach je struktura, ki je ni moč zares užaliti, niti se ne rabi braniti. Severnokorejski režim je zelo specifičen in je zelo hvaležen, da se ga razume na maksimalno banalen način. Vsi se jim posmehujejo, da laže verjamejo, da sami živijo boljše!« Laibach se pač prodaja kot skupek umetnin, glasba je le neke vrste medij pri posredovanju sporočil. Če nam to ni všeč, je to naš problem, oni gredo pač svojo pot. No, meni se sprenevedanje bivšega predsednika v povezavi s fenomenom Laibach zdi bizarno, enako kot slavospevi in razstave v Trbovljah, kjer so se na začetku kariere zgražali nad njimi enako kot RTV Slovenija. Očitno so v pop verziji postali sprejemljivejši za okolje …
Na dan koncerta v avditorij nisem vstopil, vstopnina 45 eur v predprodaji, 55 eur na dan koncerta, se mi celo kot odrasli osebi zdi preveč. Ostal sem izza valujoče »pregrade«, zasajene z jasminom, konkavna krivina je v najnižji točki omogočala odličen pogled na oder. Okrog mene se je gnetlo še kakšnih 50, od mene odločno mlajših poslušalcev. Lahko si predstavljate, da je bila ceni primerna tudi struktura publike v avditoriju. Kosovelov dom je Laibach vključil v cikel praznovanj svoje 30. obletnice delovanja. Laibach je pač postal ekskluziva, z njimi se danes poleg zares vernih občudovalcev istovetijo celo ljudje, ki o njih zelo malo vedo, še več, včasih so jih celo prezirali.
Laibach so bili točni, kar je za rock koncert redkost. Uvod je pripadel Srečku Kosovelu, pionirju slovenske moderne angažirane umetnosti in s tem tudi Laibachovstva. »Evropa umira« je brez dvoma aktualna pesem, a se mi je zazdela nekoliko patetično podana - odrecitirala jo je brezhibno urejena vokalistka v visokih petah, ne vem če Mina Špiler. Zelo sexy za umiranje! Nekoliko presenetljivo za nekdanje pionirje industrijskega zvoka je sledil monumentalni sinfo rock instrumentalni uvod z veliko grmenja, svetlobnih efektov in obsežno projekcijo na slepe stene zaodrja. Nato je v slogu zvezde na oder stopil pevec in pričelo se je zares. Zvočni zid je bil izdaten, poln, gestikuliranje vokalista pričakovano laibachovsko. Vse je bilo brezhibno, profesionalno. Priznam, ne vem katero pesem so izvedli, reakcija publike je bila navdušujoča, a nikakor ne evforična. Ograjna »pregrada« je silovite zvočne impulze dobro prepuščala do nas, ki smo jih prejeli gratis. Ko so krenili v naslednjo pesem, sem odšel. Petnajst minutni triptih (Kosovelova pesem – instrumentalna sinfo rock uvertura – laibachovski komad z značilnim vokalom) mi je zadoščal. Predvidevam, da se je naslednja ura koncerta odvijala v istem ritmu, intenzivnosti ter z enako projekcijsko – svetlobno podporo z morda kakšnim liričnim premorom vokalistke.
Naredil sem še obhod kompleksa Kosovelovega doma, kavarniške terase so bile polne. Če kavarniškim gostom prištejem tistih 50 poslušalcev izven »pregrade« ugotovim, da se število močno približa številu publike znotraj amfiteatra. Mislim, da življenje ubira pot mimo prevladujočih konceptov slovenske kulture in da povprečnega državljana drama, o kateri pišem, ne zanima. Niti tista na odru, še manj pa tista s »pregrado« pokojnega arhitekta. Resnica domuje drugje …
Stojan Lipolt, arhitekt