Urška Savič danes za Doda in jutri na RŠ.
V obdobju med spomladanskim in jesenskim časom sem leta 2016 velikokrat sanjala o tovarni Rog. V moji speči zavesti je bila tovarna, v kateri sem takrat preživljala vsak svoj dan, v stiku s tisto realno le v fragmentih stopnišč in hodnikov od koder sem prehajala v sanjske sobane in gromozanske hale s podpornimi stebri iz surovega betona. Med prehodi iz ene hale v naslednjo so se nahajala odprta dvorišča z zaplatami trave, ki ji je uspelo prebiti opno asfalta in od koder se je videl Ljubljanski grad. Poznano in sanjsko se je v stilu labirinta združevalo in medsebojno prepletalo, velikokrat pa je bil edini stik z dejansko tovarno le moje lastno vedenje, kot se to v sanjah rado zgodi, da se pač nahajam v Rogu. Prek aktivnega sanjanja, v katerem sem dostikrat bežala pred napadalci, sem se soočala s spomini na nočni napad 6.6.2016, na skorajšnje rušenje in davljenje enega izmed upirajočih ob kmalu-rožnatem-bagru. Tudi kamenje je nekaj dni kasneje padalo prek zidu razglašene avtonomne cone in spomin na Nataško s smučarsko čelado na glavi sredi poletne noči je tako nadrealen, da zapišem tu, če kdaj slučajno pozabim – niso bile sanje.
Kasnejša silovita produkcija tistega obdobja nas je pahnila v pregorelost, mastne tožbe Mestne občine Ljubljana proti lastnim občankam in občanom pa v notranje spore in posledično razhajanje skupnosti, ki je sanjala neomejen rok uporabe. Skupnosti v Rogu so bile vedno prehodne in menjajoče, pa vendar je pravni spor med občino in Rogovci oblikoval prvi cenik vrednosti prostorov bivše tovarne, kar je zaznamovalo začetek njenega konca. Med arhitekturno srenjo se že vse od rušitve z neizmerno nujo išče tiste, ki bi narisali štekerje v sporno in nespremenjeno idejno zasnovo Centra Rog, da bi se gradnja lahko pričela že pred letošnjim poletjem. Poleti se veter namreč lahko obrne v smeri dvatisočšestnajstega in objestno razbita okna zalepijo. Saj zato pa se že od 19. januarja več desettisoči prešerni na dan odkotalijo iz žepov občinskega sklada za 24/7 varovanje trdnjave Rog, novega gradbišča sredi centra prestolnice. Katastrofa je hujša od ekološke, ki jo občina skupaj s fotografijami namerno raztresenih igel in raztreščenih prostorov - uničenih in temeljito okradenih na njeno lastno pobudo – v medijskem vrtincu obrača v svoj prid. Ampak o razsežnostih je bilo že (in še bo) veliko povedanega in napisanega...
Jaz pa sem se danes ponovno prebudila iz sanj o Rogu, tokrat o Modrem kotu – takem, kot je bil. Po fotografijah ruševin kar-so-včasih-bili-prizidki ob tovarni, ki so se nabrale v zadnjih dveh tednih, očitno ne sanjam več neobstoječih prostorov, temveč tiste, ki so dejansko bili tam. In tako sem v sanjah odrinila težka vrata Modrega kota, se zapletla v rdečo zaveso, videla razpoke v nedavno prebarvanem zidu, šla za šank iz lesenih palet preverit, če je dovolj kozarčkov in splezala po Bilalovih stopnicah v drugi prostor. Tam sem gledala ljudi, ki spodaj brzijo, pripravljajo lučke in ozvočenje. Glavno dogajanje je bilo pred Modrim, na tisti betonski ploščadi – bilo je namreč poletje – in naenkrat sem se znašla tam, s kitaro v roki in se pripravljala na nastop. Vedela sem, kot se to v sanjah rado zgodi, da smo na sedmini. Igrali smo za Rog, v katerem smo bili. Tistem, ki ga v resnici ni več. V brenčeči množici ljudi sem med prebijanjem do odra zaslišala glas, ki je zaklical: »Dejmo zašpilat nek blues.«
Rog je mrtev, naj živi rog!
Jutri, 9.2.2021, na RŠ ob 23h še zvočni komplement...
Rog je mrtev, naj živi rog!