Primož Turk je po mnogih letih izpolnil obljubo in poslal svoj spis o zelo neprijetni izkušnji , ko je potreboval zdravstveno pomoč.
»Umrl bom,« sem komaj spravil iz sebe: »Odpelji me na urgenco.«
Samo na pol priseben sem odgovarjal na zdravnikova vprašanja:
»Ali ste bili v zadnjem času na dopustu v tujini?«
»Ne.«
»Kdaj ste zboleli?«
»Proti jutru.«
Izmeril mi je vročino in potrdil kar sem že vedel: 39,5°C.
Pretipal mi je vrat, poslušal dihanje, pogledal še globoko v grlo in me poslal v bolnišnico.
Sprejeli so me mimo vrste, naravnost na bolniško posteljo. Zdravnik me je najprej skrbno pregledal in še enkrat izmeril vročino:
»A ste imeli kakšnega klopa v zadnjih mesecih?«
»Ne.«
»Ste bili na kakšnem potovanju?«
»Ne.«
»Ali se vam je zgodilo kaj posebnega, kakšni izredni dogodki?«
»Ne.«
Ko sem vse zanikal, me je še enkrat pretipal in si pobližje pogledal moje podplute in rdeče oči, tresoče in potne roke, ter vprašal:
»Kaj pa droge?«
»Občasno skadim kakšen đoint.«
»Kdaj ste nazadnje kadili?«
»Predvčerajšnjim.«
»Dobro, dali boste še vodo in kri,« je zaključil.
Spričo vročine sem bil tako omotičen in zmeden, da sem scal večinoma po roki in ploščicah, a sem vseeno ujel dovolj. S krvjo ni bilo težav, saj je vse opravila sestra. Po dobrih 15 minutah se je zdravnik vrnil, me še malo pogledal z vseh strani in dejal:
»Gospod Turk, vi ste narkoman!«
»A zaradi tistega đointa?« sem vprašal začudeno.
»Glejte, gospod Turk, oba dobro veva, da ne gre za nobene đointe, povejte kdaj je bil zadnji vbod z iglo. Kot kaže ste dobili infekcijo pri vbrizgavanju, to je zelo resna stvar. Kdaj je bil zadnji vbod?«
Gledal sem ga precej bebasto in mu odvrnil, da pijem alkohol in občasno kadim marihuano.
»Ne lažite! Pozitivni ste na heroin, amfetamine, kokain, metadon, ekstazi, speed … na vse, razen na marihuano. Ne imejte me za norca.«
Odvrnil sem: »Verjetno ste se zmotili in zamešali pozitivno z negativnim.«
On pa, kot da bi se mu nekaj zaskočilo v glavi: »Kdaj je bil zadnji vbod?«
Ko sem spoznal, da očitno ne misli odnehati, sem se nekoliko zbistril. Nemara preveč naivno, vsaj glede na dano situacijo, sem mu poskušal pojasniti kako živim. Kar se da hitro in plastično sem povedal kaj počnem in da tak način življenja več kot očitno ne gre skupaj s heroinom.
»Kdaj je bil zadnji vbod?«
Videl sem, da je konec zajebancije, zato sem poskusil drugače. Predlagal sem, da preveri, če sem registriran uživalec. Glede na to, da imam v sebi metadon, bi moral vendar biti.
»Nič ne mislim preverjati, metadon se lahko kupi tudi na ulici.«
Iz rokava sem potegnil še zadnjega asa in mu predlagal, da se slečem, on pa naj me pregleda, če imam kje kakšne znake vbodov. Toda zdravnik je ostal neomajen:
»Kdaj je bil zadnji vbod?«
Po tem zadnjem razumskem poskusu sva samo še mehansko gonila vsak svojo:
»Kdaj je bil zadnji vbod?«
»Ne drogiram se.«
»Kdaj je bil zadnji vbod?«
»Ne drogiram se.«
Vsakič glasneje je zastavljal vprašanje, jaz pa sem vse manj prepričano odgovarjal. Po nekaj minutah je pobesnel. Začel je tolči s pestjo po mizi in rjoveti: »Lažete! Vi ste narkoman! Poklical bom policijo, naj se oni ukvarjajo z vami, jaz se ne mislim več. Naj vas odpeljejo na postajo, pa bomo videli, če se boste spomnili.«
Zaključil je z besedami: »Dovolj vas imam, pojdite nazaj v čakalnico, ko boste pripravljeni govoriti, se lahko vrnete.«
Nastala situacije je bila precej neprijetna. Ko sem vstopil v čakalnico, v katero se je razločno slišalo zdravnikovo besnenje, so se vse oči hkrati obrnile k meni. Mlajše mamice so se presedle kar se da daleč stran in odločno potegnile otročiče bližje k sebi. Mama me je gledala na pol v joku, na pol v strahu. Odpeljal sem jo nekaj metrov stran in ji na hitro pojasnil, da sem pravkar postal narkoman. Seveda je verjela moji zgodbi, pa čeprav ji nisem znal pojasniti nastale situacije.
Sedel sem v čakalnici, nekaj časa tolažil mamo, nekaj časa mrzlično premleval zadnje tedne: kje sem hodil, kaj sem pil, kaj jedel, s kom sem žural, ali mi je mogoče kdo kaj podtaknil v pijačo … Sicer se mi je zdelo malo verjetno, a sem vseeno poklical M., ki se je ravno vrnila z Malte in jo vprašal, če se je slučajno tam zadevala. Mogoče pa sem se med poljubljanjem in seksom od nje navlekel heroina, sam iskal rešitev iz zagatne situacije. Seveda mi je del možganov, ki je še funkcioniral, govoril, da tudi če bi bila ona polna drog, jih s poljubljanjem ne bi mogel dobiti tudi jaz. Moral bi pojesti vsaj njena jetra, sem pomislil. Ko sem jo poklical mi je odgovorila, kar sem itak že vedel. Ponovno sem v mislih preletel zadnje tedne, potem pa mi je končno kapnilo.
Niti za sekundo nisem okleval, takoj sem potrkal na zdravnikova vrata:
»Naprej!«
Ko me je zagledal se je skoraj namuznil, verjetno si je mislil: pa te imam.
»Veste, imam prijateljico,« sem začel.
On pa: »To me ne zanima.«
»Mislim, zdi se mi, da vem, kdaj sem zaužil te droge,« sem nadaljeval: »Pred dobrim tednom smo bili v dolini …«
»Ne zanimajo me zgodbe,« me je prekinil: »Kdaj je bil zadnji vbod?«
»Bili smo v neki dolini, tam je bila včasih komuna, oče od moje prijateljice je pred leti skuhal grško obredno pijačo, imenovano kukleon. Prejšnji teden smo jo našli na dnu neke omare in spili. Mislil sem, da je bol zajebancija, nisem vedel, da je stari noter namešal tudi speed in heroin,« sem popolnoma zaverovan v to, da sem končno našel odgovor na vprašanje, hitel razlagati.
Ob mojem priznanju je zdravnika kar dvignilo, z pestmi je kot nor tolkel po mizi in kričal: »Kukleno, obredna pijača, a me boš sedaj še v glavo jebal, al kaj? A se sploh zavedaš resnosti situacije? V sosednji sobi mi umirajo ljudje, ti pa me jebeš s tem kako ste s prijatelji pili obredno pijačo!« Ko je sprevidel, da je šel s kričanjem mogoče vseeno predaleč, se je nekoliko umiril in dejal: »Takole bomo naredili: takoj te bomo hospitalizirali. Imaš prepoved vseh obiskov, tako prijateljev kot tudi staršev. Ne bodo tukaj neke foljice šelestele, medtem ko si v bolnišnici, povej koliko metadona potrebuješ.«
Ko sem se naslednje jutro zbudil, je zdravnik že stal ob meni in se, nekoliko nerodno in leseno, a vseeno, nasmihal:
»Gospod Turk, kako ste?«
»Precej bolje,« sem odvrnil.
Nadaljeval je: »No, veste, ni tako hudo, kot smo se sprva bali, gre zgolj za neko močnejšo virozo. Aja, pa tisto z drogami, veste, sestra je napačno odčitali izvid in ste negativni na vse, razen na marihuano. Pa tudi te bolje da ne kadite, če mene vprašate.« Nisem ga vprašal, a mi je vseeno povedal. »Saj razumete,« je še dodal: »moral sem tako ukrepati, odvisniki neradi priznajo, zato jih je potrebno nekoliko trše prijeti.«
In tako sem postal narkoman za eno noč, a si kljub temu, in to celo legalno in na državne stroške, nisem upal poskusiti metadona.