Čez občinske meje se je prebijal prostovoljec DPZN Tomaž Kosmač Kozmo
V leto 2020 smo, kakor v vsako drugo, vstopili optimistično. Še posebej, ker so ognjemeti postali zabava primitivcev, zaradi česar smo privrženci zdravega okolja vase zmagoslavno zlivali petarde. Potem so prazniki minili. Začelo se je šepetati o koronavirusu. Prihajal je s Kitajske in nihče ga ni jemal resno, saj je bila kvaliteta njihovih izdelkov vsem dobro znana. Pozabili smo samo, da po tamkajšnjem koledarju nastopa leto podgane. Ta je trdovratna in ko se je Covid-19 počasi le pritepel k nam, sem pomislil: Sam bog te je poslal. Zdaj bom lahko v miru dokončal zbirko kratkih zgodb. Javno življenje se je zaustavilo in spričo vsesplošnega mrtvila, sem se pisanju lahko nemoteno posvetil. Nikamor me ni rajcalo.
Vladni ukrepi so sicer spominjali na Informbiro, kjer si ni kriv ni dužan pristal na Golem otoku. Svojo nedolžnost si moral dokazovati z vzkliki partiji, ovajati sotrpine, na novo prispele pretepati v špalirju in skandirati Titu. S tem si dokazal, da začenjaš razmišljati pravilno. Virus se je zdel precej podoben. Čeravno brez slehernih bolezenskih simptomov, so te spoznali za grožnjo in poslali v karanteno. Hkrati je izolacija doletela tudi tiste, s katerimi si bil v času domnevne okuženosti v kakršnemkoli stiku.
Ukrepi so mi, kot rečeno, šli na roko, a sčasoma so se pokazale tudi slabe strani. Dostop do Marjete, stanujoče v Tolminu, je postal dokaj težaven. Občinske meje so se zaprle in čeznje ni bilo dovoljeno laziti. Obenem je folk kar tekmoval kdo bo koga, ki predpisov ne spoštuje, zašpecal represivnim organom. Vsled tega sva z Marjeto že spomladi, ob sprejetju prvega protikoronskega paketa, izdelala taktični načrt. Akcijo sva poimenovala 'Preboj čez mejo', jo izpilila do potankosti in se v obdobjih lockdowna, kljub zagroženim visokim denarnim kaznim, veselo obiskovala. Včasih me je do prepovedanega območja pripeljal kakšen frend, včasih se je po stranpoteh k meni pricijazila ona. Tokrat sem se na spotakljivo pot namenil z avtomatikom. Kot zanalašč je zatrmaril in po dobri uri vžiganja sem mu jezno očital: Pretvarjaš se, da si onemogel, ampak oba veva, da to ni res! Kar priznaj, da si štiridesetleten postal oportunist! Boleča resnica se ga je dotaknila, nehal je vihati nos in med vožnjo po zaselkih sem tuhtal, da bi brez strogih epidemioloških ukrepov nikoli ne obredel teh čudovitih krajev. Vedno bi šofiral samo po glavni cesti. Srečal nisem nobene patrulje. Oblast je očitno menila, da je ljudi dovolj prestrašila in imela je prav. Prometa praktično ni bilo.
Avtomatik sem parkiral v gozdu, se vajeno sprehodil čez mejno področje, kjer me je Marjeta že čakala na ustaljenem placu. Polna adrenalina sva se objela, odrinila proti njeni pravljični sobi in se v njej zadovoljno prepustila igram brez meja.
Tomaž Kosmač Kozmo