Franja Frančiča poročilce iz kulturnega obiska Banata
Kot sem se pred več kot štiridesetimi leti odločil, končal sem delo kot navadni fizični delavec v Luki Koper (viraj, viraj, majna, majna - norme 40 ton na ekipo 6 + eden pijan na dvigalu ), da se potopim v močvirje statusa samostojnega kulturnega delavca, zdaj s.p. nekoč prej še deset drugih imen, kulturnih ministrov in ministrantov sem v sebi čutil: ne, ni bi bil rad le slovenski pisatelj. Čeprav o 41 prevodih mojih knjig v 10 tujih jezikov noben medij ne napiše skoraj nič, me to ne boli več in preganja. Vasko Popa je v eni od svojih pesmi lepo zapisal: če ima knjiga oči, noge in predvsem srce, potem bo že našla pot do ljudi, če ne pač, bo šla v pozabo. Tragikomično pa je, da mi je vojaški psihiater dr. Rakočević iz Vojno medicinske akademije iz Beograda l.1985 prerokoval, da bom težko najebal v civilu in ... zdaj se pač vračam tja na jug. V zadnjih dvajsetih letih sem prevedel več kot 500 pesmi iz BHS jezika (v knjižnici Vladimir Nazor so mi ob natečaju rekli, da sicer ne znam in ne obvladam "nove, čiste hrvaščine") več kot 50-tih avtorjev, v treh antologijah in nekaj zgodb. Skratka, da ne dolgovezim, mirno lahko rečem, da ima v Srbiji, pa tudi Avstriji, več iskrenih, dolgoletnih prijateljev kot tu, kjer bivam. A Istra ima na srečo to multi kulti že davno prej, ko je postalo zgolj moda visoko letečih kulturnih manegarjev.
To pisanje nastaja predvsem zato, ker je bila obljuba Marku Breclju, ki sem ga vedno cenil kot angažiranega umetnika, glasbenika, poeta in človeka. Poznam ga od praznovanja svojega 21 rojstnega dne v gostilni Lovec, ko je prišel skupaj s prisilno zrelim paradižnikom, urednikom Mladine, Blažem Ogorevcem. To je bil čas, ko je nastala njegova pesem, Duša in jaz, ki je dobila nagrado: Sedem sekretarjev SKOJ-a, čeprav danes mladi rod nič ne ve o tej nagradi, pesem pa je ostala in seveda znam besedilo še vedno na pamet. Smešno je to, da se natančno spominjam dogodkov izpred 40 let, za dva tri dni nazaj, pa nimam pojma. Res je, najboljši so padli, Feo, Berta, Jure, mnogi, mi pa smo ostali kot neme priče čas, ki se je zdrobil in peljal čez nas.
Dolga noč, snemalec Silvo Plavec zaposlen na RTV SLo vozi C4 po prazni cesti Bratstva i jedinstva, vmes nočno - jutranja kava. Ruma, Novi Sad, Banat in Novo Miloševo. V Banatskem kulturnem centru naju prijazno pričaka Senka in oboleli pesnik, urednik in vodja Radovan Vlahović. Pogovor, zdravice, ogled prostorov, izmenjava knjig in dobrih želj. Radovan kljub bolezni recitira svojo poezijo in se kmalu umakne v svoj sanatorij. Dogovori s Senko o natisu 300 strani prevedene proze. Skok do Kikinde tik ob madžarski meji, hostel Paparazzo po 11 eu na osebo. Kot ves čas, prijaznost, gostoljubje, bi se reklo precej bolj toplo in domače kot pri nas. Gostilna Fičoka (Frakelj) Poceni dobra hrana, pivo Lav in Jelen, ko se ima človek dobro, čas hitro teče in beži. Naslednji dan Beograd, pričaka naju prijatelj, pisatelj Dušan Varićak in tiskar Nemanja Miličević. Duško mi prinese revijo Književne vertikale, kjer objavljam več kot Sloveniji. Nemanja knjige, Mussolini je še živ. Cinema kafe, ostareli igralci in lepi prostori gledališča. Dogovora in srečanja s prevajalcem in pisateljem Predragom Crnkovićem ni bilo, skoraj dve leti prevaja roman, Voleo sam Moniku Levinski. Bit če ali, ali ... malo kasnije. Kmalu slovo in obljube, da se znova vidimo, če prej ne, na knjižnem sejmu BG oktobra.
Tako na kratko in zgoščeno, morda kdaj še ali pa tudi ne, pozdrave Marko in Arijani.
Franjo Frančič