Prvi spis knjige v nastajanju Posprava
Draga Mateja!
Včeraj mi je nova zdravnica Marjana Vujičić v izolski bolnici posvetila razkošen
nogometni polčas svoje strokovne in človeške pozornosti po spodrsnjenem
laboratorijskem pregledu (dve epruveti moje krvi sta študentkama, bolniškima
sestričnama koagulirali). Seveda je nisem pozabil vprašat ali obstajajo v tujini
načini učinkovitega zdravljenja moje kombinirane bolezni. Povedala je, da po
njenem v Ljubljani zdravijo kar na visoki ravni (ona zelo spoštuje doktorja Samota Zvera in mi je rekla, da ima človek težave o katerih bo molčala in ona ve, vidi, da se človek čez svoje moči trudi za ljudi in za znanost). Če sem jo prav razumel je moja pravica iskanje drugega mnenja v tujini. Napotnico mi lahko napiše moja internistka v Hrpelje-Kozina. Ona (Marjana Vujičić) hodi po mednarodnih simpozijih
krvologov in pozna mednarodni zdraviteljski položaj). Meni, da je malo verjetnosti
drugje najti zame bistveno drugačno zdravljenje (v diagnozo ne dvomiva ne ona ne jaz). Mejo let do katere izvajajo edino rešiteljsko zdravljenje, presaditev
kostnega mozga, so pred kratkim prestavili od 55let na 65 let. Jaz bom kmalu star
68 in sem po oceni Sama Zvera zdravstveno prekrhek za strupene kemoterapije.
Če povzamem. Pravico do drugega mnenja v tujini torej imam a doktorica Marjana me je opozorila, da je v tem stadiju bolezni (zdaj) še čas za odločanje za drugo
mnenje, kasneje pa druge možnosti od te h kateri me dosedanji nasveti krvologa in krvologinj usmerjajo, ne bo. Tudi sam se nagibam k oceni, da je boljše urejati in
pospravljati kaos mojega bivanja dokler sem pri moči in ustvarjalno doživeti med
pojemanjem na Klancu in njegovi lepi okolici. Zaleteti se v bolnico tako, da je 98
procentov možnosti iz nje ne priti več živ, se mi ne zdi niti vabljivo niti primerno. 67 let sem živel brez zdravnikov ; bil sem pravzaprav srečković. Ne da
se mi ne da več borit od te točke do katere sta me pripeljali Nečimrnost in
Lenoba. Oprijemati se življenja in tvegati jazoraztreščenje sredi ljudi v belem,
ki ti ne morejo pomagati? Zakaj? Mogoče edino zato, ker bo Arijani s tem
skrajšano breme mojega neizbežnega (?) mučenja.
Včeraj sem šel do podjetnika v Kopru in mu je všeč zamisel Kulturno skladišče.
Razseljenost naših arhivov in predmetov je po štirih letih Popovičevega Rausa še
vedno nevzdržna. On (Valter Krmac) ima v svoji tovarnici dovolj velik in lep
prostor. Zasanjal sem o vertikalni reklami z vsemi fičoti in razvalino kombi TMBR
v kateri me je snemal Janez Burger. Skulptura bi stala pred tem prostorom ob
velikem križišču za v Istro in iz nje. Ob decemberskem volilnem porazu
Nebodotičnega Palmitelja v Kopru je zame včeraj odkrita pripravljenost tega
odprtoglavega podjetnika največje veselje.
Po petih urah sem postopoma le zbasal velike količine ribane zelenjave vase in
poskusil bom nagovorit Arijano, da greva na sprehod po podgorskem Krasu. Sledi
redno puščamo na www.dodogovor.org. Želim ti vetra v jadra, pozdravi tudi
svojega dragega od mene in od moje žene.
Marko