Politilog Tonči Kuzmanić je agenciji ?Korenjake za desetake? Marka Breclja spisal razmišljanje ob Dnevu državnosti. Stripar Iztok Sitar pa je isti agenciji za isto priložnost narisal dve karikaturi.
Ni bolj eksplozivnega »materiala« zadnjih trideset let, kot je ravno»zadeva države«. Prav ta tematika se bo nenehno vračala v letih, ki so pred nami. Toda kaj to »država« sploh je?
Še ob koncu osemdesetih so bili tukajšnji ljudje množično pripravljeni umirati za državo in državno samostojnost (»osamosvojitev«), danes pa se v zvezi s tem le še kislo nasmehnejo. Nekoč so zastave vihrale tako rekoč »od sebe«, danes pa so potrebni posebni ukrepi in kazni, da bi ljudje obešali in nosili zastave. Nekoč so, skratka, ljudje bili ponosni, ko je šlo za državo, danes pa jim je skoraj nerodno… Nekaj zelo hudega se jim je moralo zgoditi, in sicer prav v zvezi s to »zadevo država«.
Seveda drži, da bolj ali manj vsi vemo nekaj malega v zvezi z »državo«, vendar bi to kazalo vsaj malo bolj sistematično premisliti. Skušajmo ob tej priložnosti artikulirati samo nekatere elemente možnega premisleka in sklepanja o »zadevi država«:
1. Zelo pogosto govorjenje zadnja leta o tem, da »nam je bila država ukradena«, se mi zdi dovolj resen simptom obstoječega: meri na nekoga, ki da je »kradljivec«.
2. Toda kako je sploh mogoče »ukrasti državo«, če pa država ni stvar, ki jo lahko odtujiš, odneseš…, saj ni ne premičnina in ne nepremičnina…?!
3. Država je nekaj bistveno drugačnega: je neka POSEBNA VRSTA ODNOSOV MED LJUDMI,ki nastopijo takrat, ko so ljudje med seboj – vsaj pravno in politično – ENAKI in hkrati vsaj še suvereni v zvezi s svojo »usodo«, prihodnostjo.
4. Poglavitna v zvezi z državo je »zadeva suverenosti«, se pravi VRHOVNOSTI v smislu, da državljanke in državljani odločajo o VSEH usodnih vprašanjih svoje sedanjosti in prihodnosti – o preteklosti pač ne morejo, saj se minulega ne da več spreminjati.
5. Ko pa komu vendarle vse skupaj uspe PREUSMERITI prav v to preteklost, obstaja resna možnost, da to počne z nekim namenom, morda z namenom MANIPULACIJE S PRETEKLOSTJO, a tudi – in nadvse! – s sedanjostjo in prihodnostjo!
6. Kajti ta namen je lahko le to, kar meri na sedanjost in prihodnost, saj tisti, ki kontrolira preteklost (interpretacija) – v tem danes životarimo, iščoč nekakšno »najboljšo preteklost« (»narodna sprava«) – gospoduje tudi s sedanjostjo, daleč najbolj pa s prihodnostjo.
7. Kdo bi torej lahko »vzel«, ukradel suverenost države? V danem položaju nihče, razen če je SAME domačinke in domačini – nekoč suverene države – niso (bili) pripravljeni izročiti.
8. In točno to nam pomaga razumeti, kaj se je V RESNICI zgodilo na Slovenskem: Slovenija (in še kakšna bivša država nekdanje SFR Jugoslavije) se je v veliki meri PROSTOVOLJNO ODREKLA LASTNI SUVERENOSTI, in sicer v zameno za nekaj drugega, kar je očitno bolj in višje cenila kot pa sámo svojo suverenost (češ da je nekaj »še višjega« od tega Najvišjega).
9. To, kar je (naj)bolj in najvišje cenila, je bilo (in ostaja) dvoje: »varnost in blaginja«, ki da ju – obe in ne samo eno od njiju – prinašajo prav neke TUJE, t. i. evroatlantske integracije.
10. Do odločitve o tem PROSTOVOLJNO SE ODREČI SVOJI SUVERENOSTI je prišlo na referendumu, ko je večina tukajšnjega prebivalstva – ki očitno ni zares razumela, o čem odloča (izpostavljena je bila izredni propagandi) – izročila, zamenjala svojo suverenost.
11. Izročila jo je, zamenjala… toda – za kaj? To je storila v zameno za NATO (obljubovarnosti) in Evropsko skupnost (obljubo blaginje), kar pomeni za obljub polno TUJO prihodnost.
12. V tem smislu je bilo treba nekdanjo, domačo ,samoupravno preteklost nujno neusmiljeno DEMONTIRATI, TOTALNO BLAMIRATI in KRIMINALIZIRATI …
13. Vso drugo svetovno vojno, vseh zadnjih pol stoletja samoupravljanja je bilo NUJNO PREINTERPRETIRATI: kar je bilo zgoraj – je moralo priti spodaj in obratno, saj smo v resnici imeli – in imamo še zmeraj – opravka z zmagovito neokonservativno revolucijo!
14. V tem smislu niti slučajno NI MOGOČE govoriti o tem, da je kdorkoli »ukradel državo«! Bolj natančno in ustrezno je reči, da so se državljanke in državljani PROSTOVOLJNO odločili odreči se svoji suverenosti, s tem pa tudi državi in življenju na način državljank in državljanov.
15. To je bil predvsem rezultat oprijemljive POLITIČNE NEPISMENOSTI tukajšnjegaprebivalstva.
16. Od takrat dalje je nastopilo, ZAGOSPODOVALO IN ZAGOSPODARILO nekaj takega, kot je OMEJENA, REVOLUCIONARNA SUVERENOST, kar pomeni, da le manj pomembne delčke vrhovnosti (suverenosti) opravljajo državljanke in državljani Slovenije (s svojimi institucijami vred), večji del pa je prešel v roke mednarodnih, evroatlantskih integracij in institucij.
17. Med najbolj izstopajoče znake suverenosti gotovo sodita vojska in denar. »Politična enota« (država), ki ne premore vrhovnosti nad svojimi vojaškimi enotami oz. le-te nastopajo pod tujimi poveljstvi in zastavami, ni suverena.
18. Država (politična enota), ki nima svojega denarja in njena beseda ni zadnja pri finančnih zadevah, je kvazisuverena, njeni državljani pa niso državljani.
19. Ko skušamo torej razumeti »zadevo država«, v resnici venomer govorimo o vsaki posamični državljanki in državljanu in tudi njuni POLITIČNI ODGOVORNOSTI za njun položaj.
20. To velja tudi v smislu, da tam in ko NI države, tudi državljan in državljanka nista možna.
21. Če ni države v smislu položaja in vrste odnosov državljanov medseboj in do svojih političnih institucij, POTEM TUDI NI DRŽAVLJANOV IN DRŽAVLJANK.
22. Kaj pa potem so ti ljudje, to prebivalstvo torej, če in ko niso (več) državljanke in državljani? To so družbena, antipolitična, NADVSE političnonepismena bitja, ki so samo še načelno in zgolj formalnosvobodna, vse prej kot skupnost enakih, ki je v bistvu nekakšna »odprta družba«.
23. Ta»odprta družba« je zato – ko torej državljanke in državljani niso suvereni – odprta predvsem za to, da jo ropajo zunanji, nad njimi nevidno učinkujoči tuji gospodarji in izkoriščevalci, ki jim služijo domači uslužbenci tega zunanjega reda in institucij.
24. Družbena bitja te odprte,bojda »svobodne družbe«, so torej »bitja na prepihu«, ki se ne zmorejo več braniti ne z delom (njihove finance so kontrolirane in sistematično ropane) ter tudi ne odločneje ins svojo vojsko (ki je v resnici nekaj, s čimer in o čemer odločajo drugi).
25. Vse, kar takim družbenim bitjem preostane v teh predpolitičnih, družbenih položajih životarjenja, so v resnici jamranje in jeza ter nemoč, morebiti še nekakšno votlo upanje, da bo nekdo – namesto njih – spremenil obstoječe stanje.
26. Toda politično lahko spreminjajo zgolj same politične živali, se pravidržavljanke in državljani, in ne družbena bitja, še manj pa to lahko doseže in opravi nekdo namesto njih.
27. Biti družbeno bitje pomeni biti nebogljen, nergajoč pacient postdržavne družbene dobe in korporativnih tvorb, ki jim lahko rečete tudi Evropska skupnost, NATO ali kako drugače …, ne morete pa temu več reči država, državljanke, državljani.
28. V tem smislu je vse tisto, za kar so na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta številni bili pripravljeni umirati, prenehalo obstajati …, s tem pa je prenehala obstajati tudi država.
29. Ni pa bila država ukradena! PROSTOVOLJNO so jo izročila SAMA družbena bitja, ki se niso upala ali znala biti na način odgovornih političnih bitij, državljank in državljanov.
30. Temu primerna je tudi kazen, ki jo danes životarimo vsi.
31. Sploh ni nujno, da bo ta kazen tudi vzgojna.
Tonči Kuzmanić
Lektorirala: Mojca Dobnikar