Mojca Selak z včerajšnjega posveta "Dogodki ali skupine?"
Dobro jutro.
Dogodek je soorganizirala Socialna akademija (Matej Cepin) skupaj s še tremi organizacijami iz Italije in Poljske. Če sem prav razumela je URSM nudil soorganizatorstvo v smislu nudenja prostora in promocije, pri čemer bi me zelo zanimalo kakšne kriterije imajo na URSM za tovrstno sodelovanje,
glede na to daje bila pomoč pri promociji pri UPBjevi lanski konferenci zavrnjena.
Dogodek je bil eden od končnih pri projektu v okviru Erasmusa Plus, v okviru katerega so izvajali raziskavo med mladinskimi delavci in mladimi, ter želeli ponuditi rešitev v obliki mentorske sheme.
Čez prvo polovico vsebine govorcev se je vleklo menedžersko-marketinško besedišče. »Mladinsko delo kot produkt«, »atraktivne vsebine« in »privlačna podoba organizacije« so tisto kar me je najbolj zbodlo. Po tem, ko sem v razpravljalnem delu izpostavila problematičnost, sem najprej dobila precej
defenziven odgovor, kasneje pa sta se dve Poljakinji ustavili pri meni in želeli pogovarjati naprej in na koncu tudi sprejeli kritiko. Razložili sta, da so se pri terminologiji držali tega, kar so govorili mladi in mladinski delavci in hkrati priznali, da so pri tem storili napako, saj nočejo reproducirati tovrstnega razumevanja.
Podana je bila kritika negativen vpliv razpisodaljalcev na kvaliteto dela,
ko je treba tlačiti obstoječo vsebino v postavljene parametre, ki ne ustrezajo realnosti.
Veliko govora je bilo o neformalne izobraževanju, ne pa o priložnostnem. Na
lanski UPB konferenci smo poudarili prav pomembnost tega. Organizatorji so padli v isto past, kot jo sama izpostavljam že dolgo: samo zato, ker je učinke priložnostnega dela težko meriti še ne pomeni, da je treba nanj
pozabiti in poudarjati le neformalno učenje (ki se po predvidljivosti in metodah nevarno približuje formalnemu, kar pa podre namen dela izven formalnega izobraževanja). Bolj neformalne in prilagodljive oblike so
postavili v kontekst 'privlačnosti organizacije'. Upam da sem dovolj močno
vztrajala na tem, da je to lahko tudi samostojna metoda dela…
Precej vprašanj udeležencev se je nanašalo na metodologijo. Moje je bilo kako raznolike so bile organizacije iz katerih so prihajali mladi in mladinski delavci? Pravijo da zelo. V slovenskem delu ni bilo nobenega
samonikleža. Gospodična, ki je izvajala intervjuje je priznala, da je to glede na moje komentarje napaka. Poljska gostja je poudarila, da ni mišljeno, da bi njihovi izsledki posplošeni na vse, prav tako ne rešitve. To bo treba najbrž večkrat poudariti vedno, ko bo ta raziskava privlečena na plano.
Marko je bil navdušen nad tem, da je moj komentar in dve vprašanji zahteval odgovore štirih govorcev. Njihovi odgovori so zavzeli večino prvega dela razprave.
Nisem popolnoma razumela kaj predlaga njihova mentorska shema, ki naj bi pripomogla k večanju kvalitete dela. Moram se še malo poglobiti v dobljeno gradivo. Kolikor razumem ne gre za nekaj podobnega CNVOS-ovemnu certifikatu kakovosti NVO, česar se je bal Peco.
Dva prispevka sta se nanašala na digitalno v mladinskem delu. Razumem, da je to lahko zanimiva tema, a ne vem kako to da je bila ravno ta postavljena v kontekst kvalitete.
V zadnjem delu je meni že malo padla koncentracija in volja do poslušanja.
Tudi zrak ni bil najboljši, zato sem se po polovici kvasenja Janeza Škulja
spravila v avlo. Marko je vztrajal, meni je začelo presedati govorjenje o nujnosti vnaprejšnjega načrtovanja vsake aktivnosti tako, da se da natančno predvideti rezultat in o interpretaciji mladinskega dela kot tlačenja mladih v kalupe, da bodo ustrezali družbi, institucijam in procesom.
Zamudila sem dva aplavza. Enega je, kakor mi je povedal kasneje, požel Marko z odzivom na Škuljev govor: »Erasmus plus je novodobna oblika kolonializma«. Marko, popravi me, če nisem povsem prav povedala.
Ujela sem zadnji del odziva Škulja, ki je šel v smeri, da se bodo nekatere organizacije morale sprijazniti s tem, da njihovo delo z mladimi ni mladinsko delo in se bodo morale odstraniti iz sistematičnega financiranja.
Lahko, da sem to ujela izven konteksta, ampak razumela sem to kot grožnjo.
Še ena tehnična. Z Markom sva, glede na opcijo vnaprejšnjega sporočanja potrebe po prevajanju, upala, da bodo imeli sistem s slušalkami s čimer bi mimo grede pripomogli k Markovemu razumevanju povedanega ne glede na
naglušnost. Tako so dve prevajalki in Marko v kotu dvorane zganjali nekaj več hrupa, kot so organizatorji predvideli so celo poslali nadnje eno od deklet, ki je nalogo utišanja neuspešno opravila.
To je to. Če mi še kaj pride na misel, sporočim.
Mojca