Vsekakor prinesle nekaj, od opozarjanja na določene problematike do njihovega aktivnega reševanja,
v končni fazi tudi sprememb določenih javnih razpisov, a ključne naloge ni opravila nobena od njih.
Nobena mreža ali iniciativa ni prav zares reprezentativna, nobena nima širokega mobilizacijskega
potenciala in s tem politične moči. Menim, da je na to vplivalo več dejavnikov. Spomnim se
navdušenja nad iniciativami in mrežami ob začetku tega tisočletja; danes so ljudje nad temi
organizacijami razočarani, zato ne verjamejo več vanje in z nezaupanjem gledajo nove poskuse.
Drugi dejavnik je, da si danes zasut tako z aktivističnim kot birokratskim delom v svojem klubu,
rešuješ svoje probleme in skrbiš za svoj vrtiček. Šele ko bomo popolnoma na tleh, in smo blizu, se bo
pokazala nova priložnost, da mreže in iniciative opravijo svoje ključno poslanstvo. Stanje na terenu je
kl(j)ubovanje. Vsakodnevna borba za obstoj in preživetje. To pa vsekakor hromi različne potenciale
teh prostorov.
Tine Hafner za portal SIGIC. Celoten intervju ob 10. Obletnici Hafnrjevega memorilal si lahko
preberete tu.