Odziv na dogajanje v Venezueli Zale Bezlaj
Slovenija je pred nekaj dnevi uradno priznala samooklicanega ‘predsednika’ Juana Guaidoja za legitimnega predsednika Venezuele in se s tem pridružila državam, ki so v priznanju Guaidoja sledile Združenim državam Amerike. Medije sicer že lep čas burijo poročanja o dogajanju v Venezueli, najbolj aktualna denimo tista o humanitarni pomoči ZDA, ki ji je izvoljeni predsednik Nicolas Maduro prepovedal vstop v državo. Ker so poročila medijev glede Venezuele izrazito pristranska in ignorirajo dejstva, ki bi dogodke prikazala v bistveno drugačni luči, sledi kratko dopolnilo mainstream poročanja.
Predsedniške volitve
Mediji Madura pogosto prikazujejo kot diktatorja in samodržca ter govorijo o nedemokratičnih in nelegitimnih volitvah, polnih goljufij, na katerih je bil Maduro ponovno izvoljen. Dopolnimo: predsedniške volitve, ki so se odvile maja lani, so se tri glavne opozicijske stranke odločile bojkotirati. Vendar je poleg Madurove PSUV šestnajst drugih strank (MSV, Tupamaro, UPV, Podemos, PPT, ORA, MPAC, MEP, PCV, AP, MAS, Copei, Esperanza por el Cambio in UPP89) na njih imenovalo svoje kandidate – ti so bili poleg Madura še štirje. Maduro je na volitvah dobil 67.8% glasov, drugouvrščeni Henri Falcon pa je dobil dobrih 20% glasov. Falcona, nekoč člana opozicije, je ta izključila iz svojih vrst, potem ko se je kljub njeni odločitvi, da volitve bojkotira, odločil kandidirati.
Več vodij opozicijske koalicije, imenovane Okrogla miza demokratične unije, kot v dokaz nedemokratičnosti režima radi navajajo mediji, na volitvah ni smelo nastopiti: denimo Henrique Capriles (ta je bil diskvalificiran zaradi dokazane krivde korupcije v aferi Odebrecht. Da samo dejstvo, da je pripadnik opozicije, z diskvalifikacijo ni imelo nič skupnega, dokazuje, da je kljub svoji vpletenosti v poskus državnega udara, v katerem je opozicija leta 2002 ugrabila Chaveza, smel kandidirati na predsedniških volitvah leta 2013, na katerih je bil prepričljivo poražen), Leopoldo López (ki je trenutno v hišnem priporu zaradi vodenja poskusa nasilnega državnega udara leta 2014, prav tako pa je sodeloval v poskusu državnega udara 2002) in Antonio Ledezma (vodja načrtovanja še enega državnega udara leta 2015, v katerem je med drugim želel izvesti atentat na Madura in bombardiranje civilnih tarč).
Potek volitev je spremljalo okoli 150 ljudi: med njimi 14 volilnih komisij iz 8 različnih držav, 2 tehnični volilni komisiji, 18 tujih novinarjev, 1 član Evropskega parlamenta in delegacija iz Rusije. Nobeden od predsedniških kandidatov ni izpodbijal rezultatov volitev, nihče ni našel dokazov zlorab ali goljufij. Glavne opozicijske stranke, ki na volitvah niso sodelovale, so sicer takoj zatrdile, da so bile volitve nelegitimne, kar so brez pomislekov objavljali tudi tuji mediji. A celo ti so o očitkih kmalu nehali poročati, ko se je izkazalo, da opozicija ne more predstaviti nikakršnih dokazov.
Nekaj ozadja
V 90-ih letih je bila v Venezueli na oblasti izrazito neoliberalna vlada predsednika Carlosa Andresa Pereza, ki je uvedla številne reforme zategovanja pasu in privatizirala večino državnih podjetij. Revščina in nepismenost sta bili ogromni, medtem ko so prihodki od nafte polnili žepe kapitalistov in je gospodarstvo cvetelo. To obdobje mainstream mediji pogosto slikajo kot zlato dobo demokratične Venezuele. A prebivalstvo ni bilo ravno zadovoljno. Na množične proteste proti neoliberalnim reformam je Perez odgovoril s streljanjem, v katerem je umrlo med 2 do 3 tisoč ljudi. V odgovor na državno represijo je več progresivnih vojaških oficirjev, med njimi tudi general Hugo Chavez, poskušalo dvakrat izvesti državni udar, a neuspešno. Chavez si je kljub temu s tem med ljudstvom pridobil veliko priljubljenost.
Sredi 90-ih se je oblikovalo t. i. Gibanje Peta republika, ki je združevalo številne grassroots organizacije, delavske svete in aktiviste na eni strani ter progresivne vojaške oficirje na drugi. Chavez je s podporo gibanja na predsediških volitvah leta 1996 prepričljivo zmagal in začel s procesom pisanja nove ustave, na katerem je množično sodelovalo ljudstvo. V ustavo so bile vključene številne socialne obveze do prebivalstva, predsedniški mandat se je podaljšal na 6 let, prvič v zgodovini Venezuele pa so bile vanjo vključene tudi pravice domorodnih ljudstev in okoljevarstvene zaveze. Na referendumu o novi ustavi je to podprlo več kot 70 % prebivalstva. Šlo je za začetek tako imenovane bolivarske revolucije.
Chavez je s prihodki od nafte državnega naftnega podjetja PDVSA financiral številne socialne programe, imenovane bolivarske misije. Z njimi je izkoreninil nepismenost v državi, zgradil javna stanovanja za revne, vzpostavil javno zdravstvo. Vzpostavljanje socialne države pa se je od večine drugih držav razlikovalo po tem, da so upravljanje in izvajanje številnih misij prevzele komune, ki so od države v ta namen dobile finančna sredstva. Proces vzpostavljanja komun, ki se je začel že z Gibanjem 5. republika, se je s tem nadaljeval in dobil institucionalizirano obliko. Komune so lokalne organizacije, ki so se oblikovale skozi široko demokratično gibanje z namenom, da bi organizirale nekatere sektorje lokalne produkcije in logistike, pa tudi političnega odločanja. Ideja bolivarske revolucije je bila, da so prav komune jedro revolucije, ki bi postopoma prevzemale vse več nalog države in tako nazadnje nadomestile buržoazno politično tvorbo. S smrtjo Chaveza je njegov naslednik Maduro sicer komune začel finančno in politično zanemarjati.
11. aprila leta 2002 je neoliberalna opozicija organizirala obsežen poskus državnega udara, že takrat z obsežno pomočjo Združenih držav Amerike. Pučisti so udrli v vladno stavbo, ugrabili Chaveza in po javni televiziji poročali, da je odstopil (kar je bila laž). Ljudstvo, ki temu ni verjelo, se je spontano začelo zbirati pred vlado (kar je kmalu preraslo v množične proteste) in zahtevalo nazaj Chaveza. Po manj kot 48 urah se je tako opozicija morala umakniti in Chaveza v resnici vrniti na položaj. Decembra istega leta je opozicija še enkrat poskusila omajati revolucijo s trimesečno stavko v državnem naftnem podjetju in drugje, a tudi tokrat neuspešno, saj so delavci sami prevzeli organiziranje proizvodnje.
Chavezove politike, sprva blago socialdemokratske, so se po poskusu državnega udara radikalizirale. Takrat je tovarne, v katerih so kapitalisti bojkotirali proizvodnjo, podržavil in v njih uvedel delavsko samoupravljanje. Kljub temu je večino ekonomije ostalo kapitalistične in tržne.
Številne kritike, ki z leve letijo tako na Chaveza kot na Madura, jima očitajo, da nista uspela zmanjšati odvisnosti venezuelskega gospodarstva od izvoza nafte (leta 2015 je denimo 73% izvoza predstavljala surova nafta, še 16% pa rafinirana), da zanemarjata investicije v proizvodnjo in osnovne potrebščine (saj večji del prihodkov namenjata socialnim programom). Tako je, ko je cena nafte v svetu padla, v Venezueli izbruhnila gospodarska kriza, zunanji dolg pa je začel rasti. Eden večjih očitkov Maduru s strani čavistov leti na dejstvo, da je slednji, ko je prevzel oblast, s prihodki od nafte odplačeval državni dolg, namesto da bi dolg revidiral in sredstva investiral v proizvodnjo. Kljub očitkom, o katerih čavisti v Venezueli javno razpravljajo, večina populacije nasprotuje opoziciji in neoliberalnim ukrepom, ki jih ta želi sprovesti. Mnogi čavisti nasprotno menijo, da je lahko rešitev iz krize le radikalizacija bolivarske revolucije.
Opozicija in njeni poskusi kontrarevolucije
V nasprotju s poročanji mainstream medijev vlada v Venezueli opozicije ne zatira. Slednja ima denimo v lasti več medijev, ki v državi redno izhajajo, in vse televizijske postaje razen državne. Tako je bila celo večina vodij državnega udara leta 2002 kmalu izpuščena na prostost in jim je bilo dovoljeno, da se dalje politično udejstvujejo. Kar je prispevalo k številnim drugim poskusom državnih udarov, še manj uspešnih. Kljub pogostim poskusom destabiliziranja bolivarske oblasti, te niso zamajali, so pa pomembno prispevali k zaostrovanju revščine in gospodarske krize. Denimo, vzpostavili so črni trg z valutami, zaradi katerih je bilo vse težje krotiti inflacijo v državi, kljub vladnim poskusom nadzora nad valutnimi tečaji. Bojkotirali so proizvodnjo nekaterih osnovnih dobrin in živil ter s tem aktivno prispevali k “praznim policam trgovin”, o katerih tako radi poročajo mediji (denimo, glavna živila, kot so moka, maslo in olje, proizvaja velika korporacija, ki jo vodi član opozicije, ki namerno blokira distribucijo teh dobrin v državi). Nenazadnje, večkrat so pozivali ZDA in druge države k sankcijam oziroma le-te pozdravljali, kar je seveda prav tako krizo le zaostrovalo.
Na parlametnarnih volitvah leta 2015 je večino glasov končno dobila opozicija. Vendar svoje oblasti ni uporabila za lajšanje krize v državi, temveč je delovanje parlamenta omejila zgolj na zakone, ki bi legitimirali opozicijo – denimo, predlagala je zakon o amnestiji za izvajalce državnega udara. Takšne zakone je blokiralo ustavno sodišče, v katerem so imeli večino čavisti. Tako se je država znašla v političnem krču. Leta 2017 je opozicija pritisk s parlamenta prenesla na ulice. Začeli so se nasilni izgredi, za več razgrajaških tolp pa se je izkazalo, da so politično neopredeljene, a za svoje nasilje plačane s strani opozicijskih politikov. Izrazito nasilni protesti so se do poletja še stopnjevali. Opozicija je na ulicah pri belem dnevu zažigala žive mimoidoče čaviste (ni naključje, da med njimi več temnopoltih), metala molotovke v bolnišnice in porodnišnice, ki jih je zgradil čavistični režim, vsako smrt pa pripisala kar vladi (kar so zopet nekritično povzemali tuji mediji, čeprav se je za številne primere smrtnih žrtev izkazalo, da jih je povzročila kar sama opozicija).
Maduro je, da bi umiril proteste in razrešil politični krč, sklical volitve v ustavodajno skupščino. Ta ukrep predvideva kot legitimnega venezuelska ustava in torej ni odražal Madurove “avtoritarne samovolje”. Za volitve so se množično mobilizirale grassroots organizacije in komune, zopet se je začel proces široko demokratičnega razpravljanja in političnega angažmaja. Opozicija je takrat končno prenehala z nasiljem, a je volitve bojkotirala, kljub Madurovim pozivom, naj sodeluje – postalo je namreč jasno, da nima široke podpore. Na volitve se je odpravilo 8 milijonov ljudi, v ustavodajno skupščino pa so bili večinoma izvoljeni čavisti. Na regionalnih volitvah, ki so sledile nedolgo zatem, je čavistična PSUV zmagala v 18 od 23 regij. Tudi te volitve so spremljale mednarodne organizacije, ki so izjavile, da so bile volitve transparentne in veljavne, kar pa seveda ni prepričalo ZDA. Te so tako le od leta 2009 venezuelski opoziciji nakazale 50 milijonov dolarjev finančne pomoči.
Ko se je januarja, le dva tedna potem, ko je Maduro zaprisegel in s tem začel svoj drugi mandat) član opozicije samooklical za predsednika, ni nikogar začudilo, da so ga ZDA takoj priznale za legitimnega, saj so že predtem nakazovale, da bi kaj takšnega podprle, zaradi česar se je Guaido sploh opogumil. Guaido, član skrajno desne stranke Volja ljudstva, je bil sicer do tedaj dokaj nepoznana politična figura. Nikoli ni kandidiral za predsednika. Na parlamentarnih volitvah leta 2015 je kot poslanec prejel 26 odstotkov glasov. Kljub temu so ga takoj za ZDA priznale še Kanada, države Lima skupine (ki zajemajo skrajno desne latinoameriške vlade) in več evropskih držav. Banka Združenega kraljestva pa je Maduru zavrnila izplačilo 1,2 milijardi dolarjev venezuelskih sredstev, trdeč, da je njihov legitimni upravitelj Guaido.
Seveda se s samodeklariranjem venezuelski vsakdan ni bistveno spremenil. Vlada še vedno zaseda, vojaški generali so še vedno na Madurovi strani, na ulicah pa se izmenjujejo opozicijski in pročavistični shodi (o slednjih sicer tuji mediji ne poročajo). Guaido je medtem že pozval k vojaški intervenciji ZDA, če Maduro ne odstopi. Po nedavnih javnomnenjskih anketah sicer vojaški intervenciji nasprotuje 86%, sankcijam pa 81% Venezuelcev.
V zadnjih dneh v medijih še posebej odmevajo kritike Madura, ki mu očitajo, da v državo kljub hudi gospodarski krizi in pomanjkanju ne dovoli vstopa humanitarni pomoči. Dopolnimo: Maduro je sprejel humanitarno pomoč več držav, med drugim Kube, Rusije, Irana, Indije in Kitajske. Zavrača zgolj humanitarno pomoč ZDA, saj meni, da obstaja grožnja, da bi ZDA skoznjo v državo infiltrirale orožje. Pomisleki so še kako upravičeni: USAID je že večkrat preizkušeno orodje sprememb režimov po volji ZDA, denimo na Kubi je zbirala podatke o podpornikih režima, se infiltrirala v hip-hop sceno in poskušala spodbuditi mladinske izgrede. Dalje, Elliott Abrams, vodja programa USAID za Venezuelo, je podoben program vodil v 80-ih za Nikaragvo. Izkazalo se je, da je humanitarno pomoč zlorabljal za dostavo orožja desničarskim milicam Contras in s tem še razvnel oborožene konflikte v državi.
Od leta 1890 so ZDA v Latinski Ameriki vojaško intervenirale 56-krat v 17-ih državah. Ne preseneča, da se vse bolj trudijo spremeniti demokratičen sistem v Venezueli, ki bi omogočil črpanje in privatizacijo naftnih zalog, ki so v Venezueli po ocenah največje na svetu. ZDA niti ne skrivajo svojih ekonomskih interesov za floskulami o izvažanju demokracije. Tako je ameriški svetovalec za nacionalno varnost John Bolton na novinarski konferenci povsem javno izjavil: "We're in conversation with major American companies now...It would make a difference if we could have American companies produce the oil in Venezuela. It would be good for Venezuela and the people of the United States."
Povzemimo: rešitev venezuelske krize ni v imperialistični intervenciji in kvizlinških fašistih, temveč v poglabljanju bolivarske revolucije, podružbljenju celotne venezuelske proizvodnje in otresenju odvisnosti od izvoza. Zaključimo z besedami Jorgeja Martina iz organizacije Hands off Venezuela: “What has failed in Venezuela is not socialism, but the attempt to regulate capitalism.”
Za več o Venezueli si poslušajte set oddaj na Radiu Študent (https://radiostudent.si/politika/fokus-venezuela) ali prebirajte portal Venesuelanalysis.com - https://venezuelanalysis.com/).