Arijana napisala vtise po ogledu filma Aloft, letnik 2014 s slovenskim naslovom V višavah.
Zaradi izboljšanja svojega povprečja v pobiranju filmov v skupnosti Karagarga se je med Prejemi znašel film Alof iz leta 2014 režiserke Claudie Llosa. Za ogled sem se odločila, ker mi je bila perujske režiserka znana po filmu Mleko bridkosti (La teta asustada), ki smo ga pred leti gledali v okviru programa Artkino v MKSMC in mi je takrat pustil zelo dober vtis. Takrat je Claudia Llosa delala pod praporjem perujske in španske produkcije, pri Alof pa namesto Peruja nastopita Kanada in Francija. Tudi pri izboru igralk in igralcev je očiten premik iz večinoma perujskih verjetno v veliki meri naturščikov iz "La teta asustada" na angleško govoreče malo pa že pozabljene polzvezde.
No, Alof prične s prikazovanjem nekakšnega romanja ljudi, ki vsaj meni, ni bilo jasno za kaj gre. Jasno je samo, da se dogajajo krivice; največja krivica se zgodi, ko mora mladi dečko izpustiti svojega sokola, zato ker z njim ne sme na avtobus, šofer pa ga v letu brez veze sestreli. Na tej točki se začnejo flešbeki na niz katerih moramo čakati, da sestavimo zgodbo. Vsekakor mladi dečko zraste in 20 let kasneje je velik, lep in priznan vzrejnik najlepših sokolov daleč naokrog. Živi z vnukinjo Charlija Chaplina in enim sinom v samoti nekih nedoločenih zimskih pokrajin. Do njih pripotuje svetlolasa novinarka (seveda lepotica) in ga vabi v še bolj oddaljena ledena prostranstva. Najprej se upira potem pa.... Gresta na obisk njegovi materi, ki je znamenita zdravilka, s katero od otroštva nima več stikov, ki ga je zapustila potem, ko je on povzročil nesrečno smrt svojega brata, ki je bil bolan...Izkaže se da je bolana tudi lepotica, ki zaradi zdravljenja hoče k njegovi materi.
Film je v glavnem melodrama z uspelim trillerskim inserktom (mladi brat skoči iz potapljajočega se avta v napol zmrznjeno jezero v vodo), prisotna je turistična propaganda za lokacije snemanja; finačnih težav v filmu nima nihče in vsi so mladi in lepi. Niso pa zdravi!! Najbolj žalostno namreč se mi zdi kako veliko število filmov v zadnjih letih ne more brez koketiranja z bolezenskimi stanji: v filmih tako nastopajo liki z neozdravljivimi boleznimi (v Alofu na kvadrat), traumatizirani odrasli (dečko s sokoli) in podobni. Kot rešilne biljke pa nastopajo zdravniki/zdravnice, zdravilci in zdravilke, tablete, droge, smrt....
O političnem okolju v katerem pa se ti liki razvijajo niti besedice.