1. del objavljen 14. oktobra; oktobrski prispevek pisatelja in prostovoljca DPZN Tomaža Kosmača - Kosma
Z Marjeto sva se sprehajala po Beogradu in si v eni od številnih uličnih restavracij privoščila čevapčiče. Čeprav so bile cene podobne našim, so bile mize povsod polno zasedene. Z domačini, ne s turisti.
»Očitno jim ne gre tako slabo,« sem navrgel med hojo proti Trgu republike, »kot bi človek sklepal, ko prebira novice o Srbiji.«
»V Sloveniji tega raje ne omenjaj. Takoj bi bil označen za YU nostalgika,« mi je razigrano požugala Marjeta in vstopila v trolejbus.
Vozil je v smeri Muzeja Nikole Tesle. Ekscentrični izumitelj jo je zelo zanimal. Pridružil bi se ji, toda misliti sem moral na večerni nastop. Z bolgarskim pisateljem Petrom Denčevim naj bi na odru debelo uro odgovarjala na vprašanja Srđana in Vlade, urednikov založbe Partizanska knjiga. Tolikšen napor je zahteval ustrezno pripravo, zato sem zavil v market. Police z vinom so ponujale zgolj butične buteljke in komaj sem staknil znamko, cenovno primerno mojemu žepu. S tremi bocami sem odjadral v konak in pri odpiranju steklenic ugotovil, da so začepljene s plutovino. Zagamane zamaške sem se trudil odstraniti na raznorazne načine, jih izvleči ali jih vsaj potisniti v flašo, vendar vse zastonj. Med dolbenjem plute sem zlomil svinčnik, ročaj zobne ščetke in ko sem zvil še ključ od konaka sem sprevidel, da ne ostane drugega kot znova iti v market. Od tam sem se vrnil s spiralnim odpiračem. Čepi so se končno vdali. Vino sem prelil v plastenko, žlahtni kapljici dodal vodo in se oddahnjen prepustil ritualu, ki ga izvajam pred vsakim nastopom.
Marjeta je nazaj prišla nenadejano hitro.
»Obisk muzeja je mogoč samo do petih. Zadnjo skupino sem zamudila za nekaj minut. Jutri, čim vstaneva, grem znova tja. Boš šel z mano?«
»Če ne bom preveč zmatran,« sem namignil na bevando.
Poznavajoč moj obred, je samo pokimala in se po prhi posvetila pametnemu telefonu. Urejala je posnete fotografije. Z njimi ni bila nikoli zadovoljna. Rada je komplicirala. Kakor jaz s črkami.
Počasi sva se odpravila na prizorišče. Lokacijo sva poznala. Ogledala sva si jo že med dopoldanskim španciranjem. Trinadstropna zgradba, imenovana Sprat, je ležala v coni podobni Metelkovi in bila le ena od stavb namenjenih alter dogodkom. Povzpela sva se v prvi štuk, kjer so naju sprejeli šank, stoli, priročne mizice in obilo placa za rajanje. Prisotni mask niso nosili. Vsemogočnemu virusu se niso pustili zajebavati. Nobenih omejitev glede števila oseb v zaprtem prostoru, nobenih PCT potrdil, nobene varnostne razdalje… Folk se je obnašal normalno. Nismo se bali drug drugega. Razen tega se je v notranjosti kadilo in ko sva z Marjeto s prejetima kuponoma švignila po pijačo, sem pripomnil:
»Po dolgem času spet v zdravem okolju.«
Literarni večer je štartal s polurno zamudo. Petra Denčeva je zasliševal Vlada, mene Srđan. Pogovor v lepo zapolnjenem Spratu je potekal v srbščini, kar ne meni ne Petru ni povzročalo preglavic. Peter se je jezika naših nekdanjih bratov naučil med pogostimi obiski Srbije, jaz sem bil menda itak YU nostalgik. Sprva sem pletel na dolgo in široko, zabaval občinstvo, proti koncu, ko mi je zaradi pretiranega žlampanja obzorje začelo že rahlo zahajati, postal krajši.
Po zaključku uradnega dela je sledilo podpisovanje knjig in četudi sem na odru poudaril, da sedaj pišem dosti bolje kot v času nastanka prevedene zbirke, se je Punk is dead dobro prodajal. Mnogi kupci so priobčili, da so bukvo nabavili prav zaradi moje odkritosrčnosti. Z nekaterimi sem izmenjal par besed, potem sva se z Marjeto oklenila znane partizanske druščine in k četrt ure oddaljenemu konaku odkorakala šele blizu polnoči. Pred spanjem sem se pozanimal:
»Kako se ti je zdelo?«
»V redu.«
»Samo to?«
»Pri koncu predstavitve se ti je malo zapletal jezik.«
»Kaj češ,« se mi je zavihal nos, »nihče ni popoln.«
Ne sluteč kam je dregnila, je nadaljevala:
»Ljudje so se neprestano hahljali in povedanemu prikimavali. Ful so ti bili naklonjeni.«
»Ja,« sem dahnil s potolaženim egom: »Ne možeš, da ih ne voliš.«
P.S. Naslednji dan smo zadevo ponovili v Valjevu, ampak o tem kdaj drugič.