Septembrski prispevek 1. del - avtor: Tomaž Kosmač - Kosmo, pisatelj in prostovoljec DPZN
Založba Partizanska knjiga iz Kikinde je v okviru projekta RESST (Restor(i)ed: European Short Story Today) v srbščino prevedla mojo zbirko kratkih zgodb Punk is dead. V sodelovanju s prevajalskim programom Kreativna Evropa in Evropsko agendo za kulturo jo je vodila ideja po popularizaciji dokaj prezrtega literarnega žanra. Zavezala se je prevesti osem knjig kratkih zgodb iz osmih različnih evropskih jezikov. Poleg mene so v letošnji izbor uvrstili pisatelje iz Bolgarije, Grčije in Poljske, prihodnje leto sledijo književniki iz Anglije, Francije, Madžarske in Španije. Projekt vključuje tudi gostovanje avtorjev in povabljen sem bil v Srbijo. Tja sem želel iti z Marjeto, zato sem organizatorje pobaral:
»Je izvedljivo?«
»Je, ampak letalsko vozovnico lahko plačamo le tebi.«
»Pa namestitev?«
»Za sobo ni problema. Itak bosta v postelji skupaj,« so šaljivo odpisali.
Naročili so dve povratni avio karti in domenjeno je bilo, da prirediteljem denar za Marjetin let izročiva ob snidenju v Beogradu. Odpeljala sva se proti Brniku, spotoma na banki pretopila nekaj evrov v dinarje in pri letališču naletela na visoko parkirnino. 14 evrov na dan, kar bi za čas najine odsotnosti pomenilo 42 evrov. Marjeta je vzkliknila:
»Kako? Saj sem vendar na spletu videla, da za tri dni stane 15 evrov!«
Res, toda na štiri kilometre oddaljenem parkirišču Jagodic. Od tam je bil do aerodroma urejen prevoz, ampak za to sva izvedela prepozno. Mudilo se nama je na letalo. Pri blagajni sva prevzela karti in odbrzela h kontroli, kjer so nama pri rentgenskem pregledu prtljage zasegli šampon, brivsko peno, plastenko vode in kremo za roke. Dovoljeno je bilo imeti samo po deciliter vsake tekočine. Marjeta se je morala celo sezuti, da ne bi slučajno v škornjih kaj tihotapila in ogorčeno je spraševala plenilce:
»Zakaj? Zakaj? Zakaj?«
»Gospa, taka so pravila.«
Jaz sem v koš pohlevno vrgel vse, kar so zahtevali. Z upiranjem ne bi dosegel ničesar. Kvečjemu bi zamudila polet. Marjeta se je ihtavo obula in po hodniku sva nadaljevala pot. V avli je stal kiosk. Časopisov ni ponujal, zaradi česar sem ga zaobšel.
»Gospod,« se je zaslišalo, »kam?«
»V Srbijo.«
»Vrnite se!«
»Oprostite,« se je zasmejala Marjeta, »prvič je tukaj.«
Miličnik je ostal resen. Podal sem mu dokumente. Preveril jih je, toda kontrol še ni bilo konec. Letališki uslužbenki sva morala pred odhodom iz čakalnice znova pokazati papirje in se končno smela vkrcati. Majhnost aeroplana me je presenetila. Med sedeži je bilo manj prostora kot v avtobusu. Verjetno zato, me je prešinilo, da ob strmoglavljenju kosi trupla niso preveč razmetani naokrog in je potnika lažje identificirati. Premikanje po pisti se je vleklo v nedogled.
»Kakšen dolgčas,« sem čveknil, nakar je avionček vzletel.
V glavi se mi je zavrtelo. Zazdelo se mi je, da bom zdaj zdaj padel skupaj. Višino slabo prenašam.
»Je vse v redu?« je zanimalo Marjeto.
»Ja,« sem miže odvrnil, z mislimi odtaval stran in ko sem znova odprl oči smo že bili nad oblaki.
Izgledalo je kot bi pluli po morju. Umiril sem se, vedno pogumneje škilil skozi okno in zastonj lovil povedano iz zvočnikov. Besed stevardes se ni dalo razvozlati. Letalo je preglasno ropotalo. Marjeta, napram meni izkušena zrakoplovka, je mirno reševala sudoku in po dobri uri smo že pristali. Pri izhodu z aerodroma naju je pričakal srbski pisatelj Miroslav Ćurčić.
»Kakšen je bil let?«
»Nekako sem preživel,« sem prižgal cigareto in globoko potegnil vase.
Odpeljali smo se v center Beograda in med vožnjo sem ga vprašal:
»Od kod tvoj vzdevek?«
»Mikinije Mish? Nadimek nosim še iz osnovne šole, izhaja pa iz Miki nije miš.«
Glede na literaturo, ki jo je ustvarjal mu je več kot ustrezal. Njegova dela so bila močna in celo v hrvaškem tisku so navedli, da je Mikinijeva proza prototip, kako pisati kratke zgodbe. Dospeli smo pred konak, gostilno s prenočišči, kjer naju je prepustil lastnici. Povedla naju je v prostorno sobo, s podobno veliko kopalnico. Razpakirala sva, postelji združila v zakonsko in prižgala televizor. Utrujeno Marjeto je ob ruskem filmu hitro zmanjkalo, jaz sem pred spancem ošinil še srbski teletekst. Povsod Aleksandar Vučić: predsednik Vučić o Evropski uniji, predsednik Vučić odprl tovarno, predsednik Vučić o stanju na Kosovu, predsednik Vučić o umrlem košarkarskem trenerju Dušanu Ivkoviću… Ugasnil sem propagandno škatlo in se stisnil k prelestni rožici.