Redni mesečni prispevek pisatelja prostovoljca Tomaža Kosmača za Dodogovor.
V spomin na tragično preminulega idrijskega aktivista Ivana Sedeja je Marko Brecelj vsako leto pripravil prireditev. Včasih na zgledni lokaciji, včasih kar na ulici. Nekega dne me je povabil k sodelovanju in spotoma pridal, da se dogodku, tradicionalno izpeljanemu v Idriji, spet obeta ulična izvedba. Poznavajoč mesto, sem poiskal dostojnejši plac in zraven animiral še ljubiteljska literata Barbaro in Pavleta. Po prvem nastopu je spontano vzklila zasedba, poimenovana Ivanov rojstni dan. Okostje skupine smo sestavljali mi, drugi člani so bili sprotni. Brecljev namen je bil neuveljavljenim avtorjem nuditi priložnost za javno predstavitev in pred festivalom Lent me je vprašal:
»Poznaš kakšno mlado štajersko umetniško dušo?«
Pomislil sem na Gorazda. Preizkusil se je pri par bendih. Vsi po vrsti so ugasnili, ker naj bi bili, po njegovih besedah, tipi neresni. Z veseljem je pristal in odpeljali smo se v Maribor. Tam je sočasno potekalo ogromno prireditev in folk je rajši, kakor bi prisostvoval našemu literarno-glasbenemu mitingu, rajal na koncertih. Bili smo skoraj brez publike. Gorazdu se je zavihal nos. Verjetno je pričakoval tisočglavo množico, s trumo vreščečih najstnic pod odrom in uprl se je:
»Ne bom špilal!«
»Obiskovalcev,« sem mu prigovarjal, »se res ne tre, vendar je mogoče med njimi kakšen pomembnež, ki išče talente.«
Nisem ga omajal in trmoglavca smo se ekspresno odkrižali. Potem me je začel klicati. Z željo, da bi delovala skupaj. On bi igral kitaro, jaz bral. Ponudbo sem vsakokrat zavrnil, kajti spoznal sem, kdo je bil šibki člen v propadlih skupinah. Počasi se je naveličal telefonariti in najina komunikacija je zamrla. Znova je oživela, ko se je odločil ustanoviti kulturno društvo. Predvsem iz razloga, da bi bil upravičen do sto evrov višje socialne podpore. Poleg svojega je rabil še tri podpise in prepričan, da iz te moke ne bo kruha, sem avtogram nonšalantno dal. Presenetljivo je zbral papirje, društvo uradno registriral in kazalo je, da se zbuja iz letargije. V ustvarjalnih časih je nekaj svojih glasbenih stvaritev uspel prezentirati celo na nacionalnem radiu. Pričakovane slave ni bilo in ambicije so usahnile. Odtlej se je samo še pritoževal, v vlogi predsednika vstajal od mrtvih:
»Kateri bend naj povabim na predstavitev društva?«
Predlagal sem jih ducat, toda pri slehernem se je namrdnil:
»Se ti sploh svita, koliko stane? Kje naj najdem toliko denarja?«
»Z vstopnicami boš vse pokril.«
»V teh covidnih časih?«
»No, pa pojdi korak za korakom. Najprej nastopi sam, nato…«
»Le kdo me bo poslušal? Niti sanja se ti ne, kakšni ljudje so tukaj! Najlepše jim zvenijo kravji zvonci!«
Ideje je v štartu zavračal in naveličan izgovorov sem ga nehal spodbujati.
»Vem,« je zaobrnil, »da sodeluješ s koprskim Društvom prijateljev zmernega napredka. Lahko bi se povezali. Mi daš njihovo telefonsko številko?«
Posredoval sem mu jo in po par dnevih Iztoka, tajnika DPZN, vprašal:
»Te je klical?«
»Je, ampak bil je pijan. Ali pa zadet. Kolikor sem uspel razvozlati, bi rad na Obali s kompanijo špilal jam session.«
Pristavil je, da ga je napotil na ustrezne osebe in takoj sem dregnil Gorazda:
»Si upošteval Iztokov nasvet?«
»Boli me kurac za nasvete! Jam session sem odpisal! Naredil bom muzikal!«
Ta je bil, kot mnoge fantazije pred tem, hitro pozabljen in opozoril sem ga:
»Tvoje društvo premore samo štiri člane. V enem letu, kar obstaja, ni napravilo nič. Država bo slejkoprej pogruntala, da jo nateguješ. Poslala te bo na kakšno zahojeno firmo in če boš zaposlitev odklonil, adijo socialna podpora. Lajf si boš totalno zjebal.«
»Pojma nimaš,« je blebetal. »Jaz berem Aristotela. Aristotela, stari! Rokenrol! Rokenrol!«
Prekinil sem in čez teden se je spet oglasil:
»V našem kraju otvarjajo kulturni dom. Bi nastopil z mano?«
»Ni problema.«
»Super, toda predsednica krajevne skupnosti želi seznam tvojih literarnih dosežkov.«
Poslal sem mu spisek in kmalu je znova zaprosil zanj.
»Nisi dobil?«
»Sem,« se je režal, »vendar sem ga porabil za špinjel.«
Popizdil sem:
»Znajdi se kakor veš in znaš!«
Ne ozirajoč se na mojo poparjenost, je nadaljeval:
»Pravzaprav niti ne vem, če so tiste tvoje fitefate primerne za …«
»Kar brez skrbi! Itak me ne bo!«
»Pa me ja ne boš zajebal?«
Ne glede na vse, sem mu še vedno hotel pomagati in zabrundal sem:
»Prav. Uletim.«
»Okej, ampak nič nisva vadila. Mogoče je vseeno bolje, če bi igral sam.«
»Odloči se že enkrat! Naj se narišem ali ne?«
»Pridi,« in čez pol ure:
»Ni treba.«
Ostal sem doma. Na dan otvoritve je stresel:
»Ne bom špilal!«
»Zakaj ne?«
»Tem kmetavzarjem? Brez zveze!«
Ni šel in prihodnji dan:
»Ej, zakaj te ni bilo? Pustil si me na cedilu!«
Poslal sem ga v tri krasne in zamomljal je:
»Zakaj?«