S Csillo in Belo pri Dalmatincu iz Banja Luke. Dodo žuljič.
O nedelji, v sredo, 6. oktobra 2021 ob 13h45; Arijana je prinesla peteršilj za maso polpetov. Razumeva se, če se poslušava. Približuje se celonočni dež. Moram se priključiti pripravam kosila.
Dopoldne je poklical Ocvirk. Na srečo je mama odkrila očetovo gibanje po nevarnih stopnicah. Parametri odziva na Dodov obvestilnik so odlični. Kosmo je poslal povezavo na založnika prevoda svoje knjige. Jo bomo mogli naročit na mejlu partizanskarights@gmail.com. Bela in Csilla sta ob 14h30 že čakala na naju. Geslo svojega transakcijskega sem seveda pozabil, a ga je superiorno prisebna Arijana imela v denarnici. Brez živčarjenja, ker nisem z žmigavcem za menoj vozečega Beli napovedoval kam se bomo peljali, ni šlo. Kosili smo na obcestni terasi. V sami gostilni je bilo presenetljivo dosti ljudi. Kje so parkirani avtomobili sem vprašal oštirja ob čestitanju zaradi dobrega prometa. Odgovoril mi je z nasmeškom in s trditvijo, da je dober videz neobiskanosti kadar je dejansko lep obisk. Rezanci s tartufi so bili najboljša predjed. Ko sem Csillo vprašal po zdravju je povedala nenavadno zgodbo o svojih žilah, ki jih blokira rahlo odročena drža rok. V Covid prezasedenosti sistema zaenkrat še ni dobila datuma za nujen kirurški poseg, ki bo preprečil nadaljne kapi. Ko je Csilla pojasnjevala je bil Bela čudno zadržan. Večkrat je moral vstat zaradi bolečin v nogi. Svoje ribje plošče gosta nista zmazala. Midva sva se zajebala in pozabila naročit naj ne solijo morska lista. Ko smo se pogovarjali o njunih odraslih otrocih ter o njhovem življenskem sopotništvu je Bela rekel, da sta s Csillo med temi mladimi ljudmi edina preostala anarhista. Citiral sem Guya Debora misel, da v kapitalizmu sin ni več sin svojega očeta ampak otrok svojega časa.
Ob vpisovanju sobotne dnevne novice je Arijana zlahka našla dan, ko sva bila zadnjič v Osijeku tako, da je vtipkala Reihl Kir in Dodogovor. Mislila je, da sva se 16. in 17. januarja 2015 že vračala v Istro. Povzemanje na Dodu pa bombardira z gostim poročanjem o začetku velike vojvodinsko-beograjske turneje. Dogajanje je bilo tako gosto, da je Arijana kar nehala brat in izjavila, da ji je slabo. V odmevno turnejo med katero smo tudi preizkusno snemali za "Štetje v jeseni" v Novem Sadu smo vključili dober in dolg razgovor v živo za beograjsko televizijo. To mednarodno kulturno in agitacijsko operacijo sva izpeljala takoj po prejemu izgonske dokumentacije pravne službe Nebodotičnega. Iztok je v MKSMC zaman pričakoval podporno prihajanje mlajšega članstva. Seveda ga nismo dočakali in odgovora na moje pismo "Listi za MKC" tudi ne. Zdaj, ko me Arijana in usoda mazilita pol dneva in me nič ne boli mi postane kar tesno okoli požiralnika ob misli na širino in moč najinega turnejnega zagona v januarju 2015, ko smo v poslovnih prostorih na Gregorčičevi delovali že celih 24 let.
Barko Mrecelj