Tomaž Kosmač poslal danes za Dodogovor
V zlatih časih, pred koronavirusom, sem folk mnogokrat povabil na kakšno prireditev. V gledališče, na slikarsko razstavo, glasbeni špil ali literarno predstavitev. Vedno je bilo prvo vprašanje:
»Koliko znaša vstopnina?«
Kakršnokoli cifro sem omenil, zmeraj je bila previsoka. Kadar sem povedal, da je dogodek zastonj, so odvrnili:
»Če je džabe, je ziher sranje.«
Izgovora jim ni bilo težko najti, kot v naslednjem primeru:
»Gre kdo z mano na koncert?«
»Kje pa je?«
Zanalašč sem rekel:
»V Ljubljani.«
»Ful rad bi šel, toda nimam keša, noga me boli, naročen sem pri zobozdravnici, čakajo me drva…«
Nabrito sem se nasmehnil in razkril:
»Ni v Lajbahu. Na Mestnem trgu je. Čisto blizu.«
Nihče se ni premaknil in po muzičnem doživetju so se, sedeč v isti oštariji in na istih stolih, pozanimali:
»Kako je bilo?«
»Super.«
»Pizda, škoda, ker nismo izkoristili priložnosti. Obvezno povej, ko se bo spet kaj dogajalo.«
»No, če že vprašate, jutri je…«
»Fak, pa ravno jutri, ko moram…«
In tako vse do covida-19, ki Idrije niti ni pretirano prizadel. Številnim je pravzaprav odleglo, saj lahko sedaj upravičeno vlečejo staro lajno: Nič se ne dogaja! Hkrati ne pozabijo poudariti, da so od malega zavezani kulturi. Človek bi jim, prikovanim na domove, celo verjel, če ne bi segali po telefonu in jamrali:
»Ko bi vsaj imel kaj početi.«
Svetujem:
»Oprimi se kakšne knjige.«
»Ne berem. Iz principa. Literaturo so mi zagnusili v šoli.«
»Poglej kakšen film.«
»Brezveze. Nikakvi so. Še posebej slovenski.«
»Pa pojdi na sprehod.«
»Ne da se mi.«
Karkoli ponudim, se namrdnejo in še preden zavijejo na politiko, namesto njih povzamem:
»Le kdaj bo konec teh ukrepov, da bomo lahko spet omejeni po svoji volji in ne po nareku države…«