Dnevniško povzemat od 14. februarja dalje bom poskusila sama s svojim znanjem. Daleč od tega kar je bil sposoben moj soprog, sodelavec in do zadnjega duhoviti sopotnik Marko alias Barko Mrecelj
Kot članica uprave Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski Bataljon in kot članica Društva prijateljev zmernega napredka bom nadaljevala z dnevniškimi povzemanji, ki jih je doslej pisal Marko. Za potrebe arhiviranja podatkov.... in zato, ker mi je zelo žalostno pomislit, da bi Dodo izumrl.
Potrudila se bom po svojih močeh in sposobnostih (npr. umskih..:)
Arijana
---------------------------------------
Na Valentinovo se je na koprskem pokopališču zbralo okoli 200, 250 ljudi, ki so se prišli poslovit od Markove žare. Od najdlje, iz Danske, je pripotoval Zlatko Burič - Kičo. Bela Marias in Csilla sta prišla iz Budimpešte. Jaz, pozitivna na C19, sem od doma malo kontrolirala dogajanje do 13h in po 14h30 ter bila z več strani informirana tudi s fotografijami. Malo anarhije je izbruhnilo na Vinakoper, na zakuski, ki se ji reče Sedmina, saj zaradi Covid razmer je bilo število oseb omejeno. Nekateri udeleženci so šli v restavracijo; opažena sta bila Vlado Kreslin in Peter Mlakar. Spet veliko telefonov, sožalji, pozdravov. Pretresla me je informacija o strošku sedmine, vendar se je dalo dogovorit za manjši popust. Rečeno mi je bilo, da bo vino iz Vinakoper ne pa, da bo po restavracijskih cenah. Pri izplačilu sva se z direktorjem pogovorila in je še malo popustil zavoljo ohranjanja dobrih odnosov.
V četrtek, 17.2. je bil domači test na Covid negativen. Odpeljala sem se samo na uradno testiranje in do groba. Pobrala sem par nageljnov iz mojega venčka in tri gerbere iz Sojičeve ikebane in jih prinesla domov. Začela sem telefonarit in sestavljat seznam birokratskih vezi, ki jih bo treba rezati; Marka kot fizične osebe in kot predsednika pravne osebe DPZN.
Ker se mi je počutje izboljšalo, sem v soboto šla zalit rože na Kvedrovo. Ornella mi je prebrala neokusno osmrtnico v ultralokalnem markovškem časopisu (smeti) v kateri so (lažno) navajali, da je Marko dva metra pod zemljo kot zagotovilo, da ga ne bo nazaj. Očitno so si oddahnili!! In ker je takih še na tem svetu, jih ob tej priliki ne pozdavljam in upam, da se z njimi ne bom nikoli srečala. Marko pa je meter pa pol nad zemljo in njegov prah še vedno ob primernem vzhodniku spustimo v veter. Spet sem bila negativna.
V nedeljo, 20.2. sta me Bine in Iskra peljala v Železnike. Onadva sta šla na izlet z veselim končnim ciljem pobrat na Brniku ženo in mamo Renato, ki se je vračala po več tednih iz Burkine Faso. Jaz sem obiskala družinico Dolenc-Žumer; na dvorišču ja bila parkirana poklepana in z opravljenim tehničnim pregledom Tovorna limuzina R19, ki jo je Marko sam pripeljal do kleparja pred 20 dnevi. Ostala sem na kosilu in prijetnem druženju, izmenjali smo si darila. V zadnjem dnevu registracije vozila sem se na poti nazaj ustavila za eno uro v Škofji Loki v slaščičarni z družinico iz Retenj, v Mednem pa so me poklicali iz Radia Študent in sem kratko sodelovala v oddaji v spomin na Marka Breclja, ki jo je pripravila glasbena redakcija RŠ.
AMB
Fotografiji še ne utegnem pripravit in objavit.