Redni mesečni prispevek T. Kosmača K. prostovoljca DPZN. Ker Tomaž nikoli ne naslavlja svojih prispevkov, to počnem uredinca Arijana M.B.
V Volčah pri Tolminu že dve desetletji potekajo prireditve pod nazivom Lukatelce. Organizira jih Zdravko Duša, ki na svoji domačiji gosti razne umetnike. Povečini literate. Eden od dogodkov je 11. julija potekal tudi v povezavi z letošnjo Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica - Gorizia ter tolminskim Zavodom kulturne in umetniške projekcije Sajeta. Naslovljen X-mobilna poezija na prepihu. Na njem se je predstavilo pet sodobnih primorskih pesnic in pesnikov: Irena Kovačević, Patricija Logar Cvetrežnik, Marjeta Manfreda, Jožek Štucin in Andrej Bašić.
Irena je najprej prebrala zgodbico Jana Cvitkoviča, v kateri Jan izjemno duhovito prikaže, zakaj se je odločil za umetniško pot. Da zna vihteti pero, pa je dokazala tudi Irena, mednarodno uveljavljena in nagrajevana igralka. Piše v srbohrvaščini, toda na svoje pesmi je že malo pozabila. Morala jih je izbrskati iz predalov. Prav všečne so, zato upam, da se bo poeziji v prihodnje bolj posvetila.
Patricija je po desetletju spet začela pesniti. Premor si je vzela zaradi materinstva. Njene poezije nisem štekal, ampak nič ne de. Itak razumem samo otroške, pankovske in reperske komade. No, še teh ne vseh.
Marjeta je pred vsako pesmijo pojasnila, kako in zakaj je nastala. Kar je bilo dobrodošlo. Čeprav sem jih slišal že večkrat, so z uvodnikom postale drugačne. Ponotranjil sem jih in se z njimi prvič stopil. Pri tisti o hčerki so ji za trenutek pritekle celo solze. Komaj jih je zadržala. Tudi jaz.
Jožek je nastop posvetil Ivanu Volariču - Feu. Ta nas je s piedestala gledal v bronu. Sicer Jožek stanuje v isti ulici kakor Marjeta in se kot literata poznava, a v živo sem ga srečal prvič. Z branjem je navdušil, ker pa nerad nastopa, ga je pred mikrofon težko zvleči.
Andrej Bašić je prvi del opravil s pesniškimi domislicami, premetavanjem besed in pronicljivo šaljivostjo, v drugem v roke vzel kitaro. O njem besed ne bi izgubljal, kajti kdor ga enkrat sliši, se bo zagotovo vrnil na vsak njegov nastop.
Prisostvoval sem že neštetim poetičnim večerom, na večini zehal in komaj čakal, da minejo. Tokrat ne. Od začetka do konca sem užival, zato držim pesti, da bo peterica zadevo ponovila še
kdaj.
Potem smo se še malo družili in Patricija je povedala, da neke svoje pesmi, čeravno napovedane, ni prebrala, saj se ji je zdela preveč intimna. In boleča. Znova sem spoznal, da poetov ne razumem. Prozaisti ne skrivamo skoraj ničesar. Celo več, ponosni smo na svoje življenjske spodrsljaje. Po še nekaj klepetih sva z Marjeto odšla. Irena in Jan pa tudi. Že prej. Čeprav menda nista več par. Ampak tega ne povejte nikomur. Je samo za dodogovor.