Ostrava, Češka Republika, 24.–29. september 2019; poroča čudo prirode Peter Tomaž Dobrila
Bojda je performans najmlajša zvrst umetnosti. Čeprav nisem prepričan, po moje je najstarejša. Gotovo je človek in vse tisto, kar mu je bilo pred tem biti, performiral mnogo prej kot slikal. Oziroma slikalo. Gibalo se je. Ko je prišlo iz vode je dalo glas v zrak. A delfini pojejo tudi v vodi. In se sliši. Marsikaj.
Je pa performans najbolj neposredna umetnost. Če je pravi … in prava. Nagovarja s svojo prisotnostjo in akcijo in reakcijo. Udari. Zaškripa. Koraka. Vleče. Se opoteka. Plava ali pluje. Opazuje in prisluškuje. Eksplodira. Zacvili. Predava. Pleše, poje in se zabava. S smislom. Angažirano. Reflektirano. Premišljeno in razmišljujoče. Lebdi. Hodi, teče, kriči. Snema, povzema, skoči do ekstrema. Prisluhne, si ogleda, čuti in se prepusti.
Kot smo se sodelujoči, gosti in gostje, študentje in študentke, publika, naključni mimoidoči in bivši župan – kakšnih 100 nas je bilo – prepustili toku ljudi po ulicah, avenijah, tramvajskih postajah, barih, trgih, parkih, celo reki Ostrave ter notranjosti in zunanjosti Galerije sodobne umetnosti PLATO, nekdanjega, izpraznjenega trgovskega centra – kar me je navdalo z neko radostjo in razmišljanjem – ki pa naj bi bil le začasna lokacija, namenjena alternativnejšim ter umetniško neodvisno vzpodbujenim projektom.
Nasproti, čez cesto se namreč v ovojih najavlja galerija sodobne umetnosti: rdečeopečna propadajoča klavnica čaka na prenovo, da bo postala uraden tempelj vizualnih umetnosti v tretjem največjem češkem mestu. Ko bo obnovljena, bo mestna oblast tja podelila davkoplačevalski denar. Vendar še nič ne zgleda, da bi se kaj dogajalo. Tudi PLATO podpira mesto. Kot preizkus ljudi, ekipe, kuratorjev in kuratoric, umetnikov in umetnic, tehničnega osebja in drugih, ki kažejo, kako deluje center umetniške odličnosti. Pogovarjamo se, naj obdržijo prostor za smelejše programe, medtem ko bo 'pravo' galerijo polnila etablirana umetnost. Tak diapazon bo prinesel enkraten razgled na sodobnost.
Eden najlepših razgledov je v soncu in oblakih na Malamut ali, denimo, na aktualni razstavi Forum Arborum, na ogled še do 15. oktobra 2019, in bauhausTWINS, do 5. januarja 2020. V stalnem programu imajo cikel Temporary Structures 1-6, v katerem aktivirajo vse svoje kapacitete, odprto arhitekturo prostora in tehnično infrastrukturo, ki jo premorejo. Notranjih približno 2.000 m2, v katerih so prosto, kot del umetniške postavitve umeščene tudi knjižnica, kavarna in restavracija ter kino dvorana, oplemeniti dodatnih 1.000 m2 zunanjega, večinoma pokritega dvorišča. In parkirišče, ki olajša prinos čarovniških rekvizitov. Vse skupaj okoli 5.000 m2 za sodobno umetnost.
Tretji prostor, poleg Hotela Maria, našega skupnega bivališča in zajtrkovališča, je bil manjša, zasebna, prav tako umetniško zasnovana Galerija Jama. Jiří Surůvka, umetnik, profesor na akademiji, vodja in glavni financer galerije, si je ob odprtju Performans srečanja Malamut odel senegalsko obleko in poveznil gruzijsko 'lasuljo', snel črn netransparent, da bi izza njega pokazal, pozdravil prisotne, še posebej bivšega župana, ki ga je šele po preteku funkcije in upokojitvi začela zanima umetnost, in predstavnico mesta, ki se ji je zahvalil za ponujeno podporo, ampak so jo morali zavrniti, ker mesto zahteva, da je med finančnimi prihodki tudi najmanj 20% zasebnih sredstev. Kar je v razmerah produkcije tovrstnih vsebin nemogoče. Avtonomnost ni privlačna niti za sponzorje. Tega problema nimajo komercialni festivali in prireditve. Povsodne množice.
Zato, je poudaril, so sprejeli državna sredstva in podporo številnih tujih fundacij. V očeh mesta so očitno še vedno premajhni in preveč neodvisni, da bi dosegli kritično maso in zasebni kapital, zato jih puščajo in jim dopuščajo. Lahko smo bili povsod. Mesto je bilo naše. Po domače smo se selili, postavljali in nastavljali in performirali. Iz javnega v zasebno. Z vmesniki, mediji, intimnimi šepetanjimi, glasnimi in tihimi zvoki, subtilnim podajanjem, besedami in risbami, risbami, slikami in skulpturami, izrezi in kolaži, hojo in tekom, opletanjem in zapletom, meditacijo in transformacijo, stalno ob interakciji s publiko, zunaj in znotraj.
V treh dneh srečanja perfomerk in performerjev z raznih koncev sveta se nas je zvrstilo 35: Klaus Richter (D), Jiří Surůvka, Wladek Kazmierczak (GB/PL) in Ewa Rybska (GB/PL), Mariya Hoyin (UA), Timo Viialainen (FIN), Peter Tomaž Dobrila (SLO), Bojana Križanec (SLO), Kateřina Olivová, Salla Valle (FIN), Nadja Capitane (FR), Martin Zet, Darina Alster, Antonín Brinda, František Kowolowski, Wolodymyr Topiy (UA), Vladimír Havlík, Nopawan Sirivejkul (T), Bertolt Mohr (D), Nela Kornetová, Taka Kagitomi (J/D), Katri Kainulainen (FIN), Maximilian Latva (FIN), In Sacek Veritas, Jana Orlová, Chumpon Apisuk (T), Pascale Ciapp (FR), Pavel Tichoň in David Helán, Roi Vaara (FIN), Petro Riaska (UA), Mongkol Plienbangchang (T), Beate Linne (D), Dariusz Fodczuk (PL), Dagmar Lili Skřivánková.
Ob klasični obravnavi tridnevnega neprestanega dogajanja, ki se je od zgodnjih popoldanskih ur pretegnilo do zgodnjih jutranjih in so bili dopoldnevi namenjeni pogovorom in druženju. Pa tudi ogledu mesta, nekoč „srca Češkoslovaške“ in enega največjih industrijskih centrov v Evropi, po katerem se pred koncem delovnega časa sprehaja ali poseda kaj malo ljudi. Tudi v trgovinah je videti predvsem študentarijo in upokojenstvo pa mame z otroki. Iz njihove industrije so ustvarili dediščino in vabijo na obisk. Industrijska dediščina je ena od zakladov Ostrave. Druga je sodobna umetnost, v kateri igra Malamut osrednjo vlogo. Zraven sta še PLATO in Jama. Ter državna in mednarodna podpora. Samo malo se še mora odpreti mesto, da bo zaznalo svojo sodobnost in njene najboljše predstavnike in predstavnice.
Naslednje Performans srečanje Malamut je napovedano za leto 2021.
Peter Tomaž Dobrila