Včerajšnji zapis Andraža Gombača ob drugi obletnici in kratek Arijanin Uvod
Uvod: Moj načrt, da bi na včerajšnji dan napisala in razposlala poročilo delovanja društva v letu 2023 je od žalosti propadel. Bilo pa je kar nekaj klicev. Med sprehodom po Podgorskem krasu me je poklical predsednik Jadran in med drugim povedal, da se je prejšnji teden na javni predstavitvi v Kopru na Markota, z globokimi bedesedami, spomnil tudi Ahmed Burić. Hvala mu. Janko Hejdl je poslal srce, Aleš Jošt pozdrave, Valnea je prižgala svečko.
Poročilo bom morala napisat. V kratkem. Predvsem smo v društvu ponosni na dve večji in uspešni razstavi gradiva iz Muzeja Marka Breclja v nastajanju (Obrat Maribor in SNG Nova Gorica) in nad uspešnim odvozom dveh od treh Markotovih Fičotov končno pod streho enote Muzeja na Beki.
Naj bo to dovolj.
Pozdravljam vse, ki ohranjate spomin na Marka!
Arijana
....................................
"Date: 04/02/2024 11:04
Subject: o Marku po dveh letih
Arijana, Iztok, pošiljam svojo današnjo objavo s facebooka:
Že dve leti ga pogrešam. Marko Brecelj je umrl 4. februarja 2022. Takrat zares, smrtno zares. Dobri dve leti prej sem po nizu intervjujev, ki so bili vsa leta dosledno pisni, globoko vdihnil in mu rekel, da mi je pa zdaj dovolj. Da se tako ne grem več. Da hočem z njim govoriti, se pogovarjati, iz oči v oči, v živo. Seveda je trmoglavil tudi on. Itak. Vzela sva si čas za premislek. Nakar me je poklical, dobila sva se v slaščičarni na koprski tržnici. Za mizico je ob kavici počasi in temeljito predstavil predlog: odgovarjal bo v živo, če Primorske novice in Društvo prijateljev zmernega napredka soorganiziramo javni večer Zaslišanje Marka Breclja. Pomagali bodo, zraven bosta tudi njegova žena Arijana in Iztok Krkoč, pogovor bodo posneli s kamero, oni bodo imeli svoje posnetke, mi svoje, podpisali bomo pogodbo … In res, uspelo je, avla palače Tarsia, kjer so takrat še domovale Primorske novice, je bila 10. decembra 2019 polna. Marko je odkrito in lepo odgovarjal, tudi zajedljivo, itak, ampak ne zoprno. Preletela sva njegovo pot, pripovedoval je o kantavtorstvu, performansih, mehkem terorizmu, scanju proti vetru, Alojzu Kodretu, Belih črncih, Buldožerju, Stanetu Severju, univerzalnem temeljnem dohodku, kolenovanju, trapu, neusmiljenih diagnozah in laboratorijskih izvidih, nekroblagohotnosti slovenskega kulturnega prostora … In pojasnil, kaj vse sodi pod zmerni napredek: »Včeraj se je žena zgrozila, ker ne ve, kam vse gre denar, za kaj ga trošim. Odslej bom izdatke pisal na listek, da bo lahko vse videla. Ko se je včeraj jezila, sem ji rekel, da je njena jeza strup in da se mora razstrupiti, jaz pa ji bom pri tem pomagal. To ne velja samo za naju. Ne biti jezen - tudi to sodi k zmernemu napredku. Zakaj bi se človek moral jeziti?! Gojiti v sebi jezo in ji omogočati, da kroji tvoje obnašanje skozi ves dan ali celo leto - to ni zmeren napredek, ampak razkroj. Glede zmernega napredka lahko povem še to: že pred dvajsetimi leti smo mladim v Kopru ob obisku Mladinskega kulturnega centra jemali mobitele, oddati so jih morali v mobi-garderobi. Tu smo bili prvi in to je bila pravilna poteza. Danes pa gledamo oddaje o tem, kako škodljiva so ta osebnostna zrcalca.«
Več v članku, v besedi, sliki, videu.
Naj živi upanje brez razloga!
Ne biti jezen - tudi to sodi k zmernemu napredku-
Primorske novice (svet24.si) -
Andraž Gombač