Z zamudo objavljamo decembrski prispevek prostovoljca Tomaža Kosmača in se mu za zamudo opravičujemo.
Štopal sem. Dolgo in končno se me je nekdo usmilil. Moški v elegantni obleki, ki mu očitno nisem bil neznan. Med vožnjo je namreč vprašal:
“Še pišeš?”
“Itak.”
“Tudi moj sin.”
“Kako mu je pa ime?”
“Aleš.”
Kmalu zatem, leta 1997, je pri založbi Beletrina izšel roman Igra angelov in netopirjev. Prebral sem ga. Rahlo prezahteven zame takrat, a Aleš Čar je znal pisati. Od njega sem se, kakor se ob dobrih knjigah še danes, učil. Dobil je nagrado za najboljši literarni prvenec, se iz Idrije preselil v Ljubljano in bil z drugim romanom Pasji tango (2000) nominiran za kresnika. Kasneje je izdal še zbirki kratke proze V okvari (nominacija za nagrado Prešernovega sklada 2003) ter Made in Slovenia (2007). V Ljubljani se je udomačil, se poročil z Ano in enkrat sem pri njima prespal. Stanovala sta na Povšetovi. Pero je vihtela tudi Ana in čeprav sta se sčasoma ločila, sta ostala prijatelja. Nato je Aleš napisal enega najboljših romanov, kar sem jih kdajkoli vzel v roke. O znosnosti, s katerim je bil leta 2012 spet v najožjem krogu za nagrado kresnik. Vseeno sem imel nekaj pripomb in pred prevodom v hrvaščino sem ga poklical:
“Ne bi to in to popravil?”
Samo zasmejal se je. Fajn tip.
Kljub izjemnemu pisanju se s knjigami ni mogel preživljati, zato je urednikoval pri reviji Balcanis, pri časopisu Dnevnik, na nacionalni televiziji vodil pogovorno oddajo Peti element in sodeloval pri scenarijih za film Ivan (slovenski predlog za tujejezičnega oskarja) ter pri tv serijah V imenu ljudstva in Srečno samski. Vmes je počel še marsikaj, letos pa po osebni izkušnji Simona Dome, ki je prestal pekel venezuelskih zaporov, napisal knjigo Gringo Loco. Simon je tam pristal zaradi tihotapljenja kokaina. Lahkotno življenje je povzročilo, da je kljub službi bredel v dolgove. Pretiranih problemov vseeno ni imel, dokler hiša, v kateri sta živela z mamo, ni nujno potrebovala nove strehe. Zaradi minusa na računu kredita nista dobila. Sposodila sta si od nekega privatnika in dolg odplačevala, dokler niso prileteli nenadejani stroški. Takrat se je zalomilo. Nanju so začeli pritiskati poklicni izterjevalci, jima groziti in rešitev je videl edino v švercu droge. Slaba odločitev, saj so ga že pri prvem poskusu ujeli.
Predstavitve knjige v idrijski Galeriji se je 27. novembra udeležilo čez sto obiskovalcev. Pogovor s Simonom in Alešem je vodila Anja Intihar. Nameščen v ozadju sem klepet z njima slišal le napol. Super, saj bom pomanjkljivo informiran bukvo lahko srkal še z večjim užitkom.
Potem smo skupaj odšli na pijačo in izvedel sem, da se Gringu Locu, ki gre za med, obeta prevod v hrvaščino in angleščino. Zasluženo, kajti knjiga je odlično zasnovana, pripoved tekoča in že po petdeset prebranih straneh ji lahko namenim samo pohvale.