Prva večja delitev gob. Dodo žuljič.
O sredi, v soboto 2.X.2021 ob 11h02; Arijana nabira pod sivkasto modrino, ki najavlja dež. Arijana je stolkla Neredovića v kuhinji in vtipkala torek na Doda. Prvič sem namesto s kruhom pršut, feto, paradižnik in kumarice užival pomešane z ajdovo kašo. Utrip je pod 80, popoldne pričakujeva na obisku Belo in Čilo.
Na vkapljavanje sem po dolgem hodniku kmalu po deveti pešačil tudi brez vozička. Založnik Andrej Ilc dosti dela, si še želi izdat mojo knjigo pri Kondorju, z Matejo Koležnik je bil na triurni kavici, bi hotel besedila, da bi založnik izbral, sem mu povedal o svoji TBC depresijiu a tudi, da prihajam k sebi in objavljamo dnevna povzemanja v akterih brusim slog in jim vsajam teme. Povdaril sem mu, da meni iskanje že spisanih besedil, njihovo prebiranje in soizbiranje ni izziv. Rekel je, da mora avtorjeva volja v končnem odločanju vsekakor prevladati. Napoveduje svoj skorajšnji obisk v Sanatoriju. Nova zdravila mu zelo pomagajo. Irmanija bo šla v pokoj, ko si bo to zaželela. Vesela je, ker mi tablete morejo pomagati proti tuberkolozi, ker sem ji kratko vrnil klic. Arijana je med mene vkapljevalnem pred napovedanim dežjem nabrala naddovoljeno količino dežnikaric. Pri Krkočih so jo obdarili z divjačinskim golažem. Pri Tomažičih je Maja čakala na gobe nad blokom, midva pa sva parkirala pod njim in je nabiralka odnesla gobe v četrto nadstopje. V Čežarjih se z Jakomini nisva srečala. V Rižani sva za 50 eurov slabo jedla. Pozno zvečer je na Klancu zelo vlivalo, zmanjkalo je elektrike in povezanosti v splet.
Dnevniško pisanje na Dodogovoru omogoča obiskati me, ne da bi jaz to opazil. V zadnjem času ugotavljam, da marsikdo, ki je v času takoj po diagnozi o moji neozdravljivosti kazal namere biti tesno ob meni (recimo leta 2019) letos na primer, niti ne pokliče po telefonu. To se mi zdi streznilna resnica. Prvič je res, da moje odhajanje že dolgo traja (2 leti in 8 mesecev od diagnoze je že, statistika pa trdi, da imamo bolniki z mojo boleznijo zgolj 20 procentov možnosti, da ostnaemo živi 3 leta po diagnozi). Drugič, vsi imamo svoja življenja in svoje težave. Kaj bomo ob tem nosili tudi zaskrbljenost navidezno bližnje? Ne je pravilni odgovor in ga popolnoma podpiram. Spomnim se koliko časa sva se z Arijano odpravljala na obisk najresneje bolnemu Feu pomladi 2010. Tako poznega obiska si nisem zameril in zato nimam kaj zameriti komurkoli, ki ne zavrti moje številke 00386 41 318245 in me ne vpraša navidezno ali res v skrbeh, kako sem. "V okviru pričakovanega in laboratorijskih izvidov!". Dobro spim, bašem se s hrano v bitki proti hiranju na koti 60 kg. Nič me ne boli, obsijava me pridnorokost in dobrosrčnost Arijane. Hvala za pozornost!
Barko Mrecelj