Prispevek prostovoljca DPZN Tomaža Kosmača Kosma, september
Na Zavodu za zaposlovanje sem dolgo hlinil, da iščem službo. Nazadnje so se me naveličali. Predali so me Centru za socialno delo. Kot nezaposljivo osebo in v miru sem se lahko posvetil pisanju. Brez pritiskov. Nihče me ni nadlegoval s šihtom in knjige sem imel čas izpiliti. Kakor sem najbolje vedel in znal. Država mi je honorarje redno zasegala, ampak zaradi tega se nisem pretirano sekiral. Če pa me je grenkoba že zajela, sem se opomnil: Ne bodi pohlepen! Kaj bi Kette, Župančič, Murn, Cankar in drugi, ki so v cukrarni stradali, dali za mojo mesečno rento!
S 500 evri sem bil zadovoljen, toda kljub temu, da sem bil nominiran za literarne nagrade, uvrščen v antologije, prevajan in še marsikaj, se je država čutila izkoriščano. Menila je, da si denarne pomoči ne zaslužim. Na oblasti so se menjavale leve in desne stranke in vsaka je grozila, da bo prejemnikom socialne podpore peruti pristrigla. Pes, ki laja, običajno ne grize. Tako je tudi bilo, dokler ni prestola zasedla Svoboda, Levica pa prevzela ministrstvo za delo. Znano je, da se Levica za male ljudi bori. Želi jim pomagati in na podlagi navodil Evropske komisije se je osredotočila predvsem na dolgotrajno brezposelne. Vedoč, da noč in dan sanjamo o šihtu in vedoč, kako radi bi naš čas ter energijo žrtvovali za buržuje.
Vrnjen na Zavod za zaposlovanje sem po desetletju spet vstopil v znane prostore in še preden sem se kipnil na stol, je uslužbenka udarila:
»Takoj ti povem, da ribarjenja, kakor nekoč, ne bo več! Službe so, delavcev ni.«
Potem se je poglobila v računalnik in zamrmrala:
»Ah, se mi je kar zdelo. Nič! Vse po starem,« ter v istem, zadirčnem stilu nadaljevala: »Ste na centru sploh kaj delali v smeri iskanja službe ali se samo smejčkali?«
Prešinilo me je, da je bila včasih prijazna. Za začetek novega sodelovanja sem ji nameraval celo prinesti rožo. Še dobro, da ji jo nisem. Ni mi pustila dihati. Niti misliti. V podpis mi je porinila nekaj papirjev in vprašala:
»Kaj bi delal?«
»Varnostnik,« sem avtomatično bleknil.
Takoj sem dobil cifro, kamor naj bi poklical, nato mi je predstavila še spletno stran prek katere naj bi poročal o aktivnostih in mi v slovo namenila:
»Kot vidiš, se od knjig ne da živeti.«
Hotel sem ziniti, da za delo v proizvodnji občinske nagrade ne bi prejel, a rekel le:
»Ja, ja.«
»Ja, ja,« me je oponašala.
Počakal sem par dni, zatem pa poklical varnostno podjetje:
»Z zavoda za zaposlovanje so me usmerili na vas.«
»Imate izpit za varnostnika?«
»Imam, ne vem pa, če še velja. Naredil sem ga leta 1989. V času Jugoslavije, ko je bila Varnost še temeljna organizacija združenega dela.«
»Koliko let pa imate?«
»58. Kmalu 59.«
»Bi šli na tritedensko izobraževanje?«
»Najbrž bi zdržal.«
»Ne gre za to, da bi zdržali, temveč da se usposobite,« in po premolku: »Imate policijsko kartoteko?«
»Ne vem.«
»Ste dobili kdaj kakšno kazen? Cestno prometni prekrški ne štejejo.«
»Sem.«
»Kakšno?«
»Pijanske dogodivščine.«
»Kdaj nazadnje?«
»Pred cirka petnajst leti.«
»To je zastaralo. Ste bili kdaj v zaporu?«
»Sem. Petkrat ali šestkrat.«
»Za kaj pa?«
»Prekrški zoper javni red in mir. Kazni se je takrat še dalo odsedeti in plačeval sem jih na tak način.«
»Ste bili nasilni?«
»Ne.«
»Premoženjski delikti?«
»No, kradel sem po trgovinah, ampak nikoli me niso dobili,« sem se pohvalil.
»Prav. Podatke bom posredoval vodji idrijske skupine. Poklical vas bo v prihodnjih dneh.«
Mimo so že trije tedni, klica pa še ni...