Prispevek prostovoljca DPZN pisatelja Tomaža Kosmača
Po osnovni šoli nisem vedel, kaj in kam bi. Zanimalo me je marsikaj, odbijalo še mnogo več. Nameraval sem na gimnazijo, da razčistim v glavi, vendar so starši rekli:
“Pojdi raje v srednjo šolo. Dobil boš vsaj poklic. Potem boš še vedno lahko študiral, kar te veseli.”
Nasvet sem upošteval, se vpisal na srednjo ekonomsko in se počutil kot vegetarijanec, ki se uči za mesarja. Gospodarstvo ni bilo zame. Mukoma sem se prebijal iz letnika v letnik, konec četrtega, ko se je bilo treba odločiti za fakulteto, pa bil še zmeraj brez prave ideje. Nagonsko sem izbral filofaks. Primerjalno književnost in filozofijo, ker pa so me na ekonomski šoli čakali še trije popravci, sem se zaposlil pri Varnosti. Računal sem, da se bom na nočnih šihtih učil, hkrati pa tudi zaslužil. Popravne izpite sem naredil, toda bolj in bolj me je najedalo: Zakaj bi se s čimerkoli posiljeval, če pa v vratarnici uživam? Maturo in kasnejši študij sem prečrtal, se odločil biti varnostnik do penzije, vendar se ni izšlo po mojih željah. Podjetje je razpadlo in znašel sem se na cesti. Spet nisem vedel, kaj in kam bi. Prijavil sem se na zavod za zaposlovanje, a se rednim službam izmikal. Delal sem predvsem na črno, vseskozi pisal in pri 59-ih prišel, kamor sem nameraval že po osemletki. Na idrijsko gimnazijo. Profesorica slovenščine Milena Kumer me je povabila na tradicionalni Kulturni maraton in pred mehatroniki sem bil opozorjen:
“Težko obvladljivi so. Če bo treba, bom kakšnega napodila iz učilnice.”
Med odgovarjanjem na vprašanja, ki so jih pripravili vnaprej, se meni niso zdeli taki. Nobenega razgrajanja ni bilo. Poslušali so me z naklonjenostjo in zakinkali so le trije. Tudi jaz bi, če bi moral vstajati ob zori.
Potem je prišla druga skupina. Za razliko od prejšnje prisotnost tej ni bila obvezna, ampak predavalnica je bila celo polnejša kot prvikrat. Rekoč, da sem jih navdušil s svojo pristnostjo, so me gimnazijke in gimnazijci pospremili z aplavzom, obenem pa tudi lepo presenetili. Na podlagi moje zbirke kratkih zgodb Driska so napravili triminutni film, v katerem se opotekam skozi Idrijo, nazadnje pa obležim na klopci. Res je bilo tako. Mnogokrat. Nič niso zgrešili in počaščen sem dahnil:
“Hvala.”
Opomba uredništva:
Dogodka sta se odvijala 29.1.2025 na gimnaziji Jurija Vege v Idriji (prva ura ob 12h20, druga ob 13h10)