V decembru Tomaž Kosmač o izidu knjige o Ivanu Manfredi - Jaki
V Tolminskem zborniku je Marjeta Manfreda naletela na zapis o družini, ki nosi enak priimek kakor ona, s Huma nad Podmelcem. Kraj se nahaja nedaleč od Tolmina in z omenjeno družino je v sorodstvu. Posebej jo je zaintrigiral Ivan Manfreda, s partizanskim imenom Jaka. V nepojasnjenih okoliščinah je umrl dva meseca po koncu 2. svetovne vojne. Njegova smrt ji ni dala miru, zato se je obrnila na generalmajorja Marijana Kranjca. Ta je o Jaki napisal protiobveščevalno rekonstrukcijo primera. Ni je prepričala in zakopala se je v arhive, več let zbirala gradivo, pričevanja, govorila z mnogimi ljudmi ter polagoma spoznavala, da iz zamišljene drobne brošure nastaja knjiga. Ne samo o Jakovi usodi, ampak še o marsičem drugem.
Po skoraj desetletju od začetka raziskovanja je prejšnji mesec v Tolminskem muzeju sledila predstavitev knjige Ivan Manfreda - Jaka in njegov čas. Uvodna beseda je pripadla Roku Uršiču, predsedniku Združenja borcev za vrednote NOB Bovec, Kobarid, Tolmin. Na kratko je orisal borbe na Tolminskem, v katerih je Jaka sodeloval, za njim pa je spregovoril Pavel Jamnik, avtor spremne besede, upokojeni kriminalist in član vladne Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Po njegovem mnenju je knjiga odlična, saj Jako pokaže z obeh plati. Poda njegovo junaštvo, pa tudi stvari, ki z današnjimi očmi niso pozitivne.
Nato je na vrsto prišla Marjeta in s pomočjo diapozitivov predstavila Jakovo življenjsko pot. Rodil se je leta 1916, se v osnovni šoli kljub pomanjkanju raje odrekel malici kakor se vpisal v otroško fašistično organizacijo Balilla, pri 19-ih pred vpoklicem v italijansko vojsko in vojno v Abesiniji prebegnil v Jugoslavijo, se marca 1941 kot prostovoljec priključil jugoslovanski vojski, ranjen prestal Igmanski marš, bil v Titovi zaščitni četi, se po vrnitvi v Slovenijo bojeval na Notranjskem, Primorskem, v Benečiji, bil večkrat ranjen, po osvoboditvi pa umrl v skrivnostnih
okoliščinah.
Po enoinpolurni predstavitvi številna publika še ni bila naveličana. Prav nasprotno. Zastavljala je vprašanja, komentirala in uslužbenka muzeja je dogodek morala skoraj na silo prekiniti. Po njem smo malo posedeli v bližnjem lokalu, potem pa sva z Marjeto odšla proti njenemu bloku, kjer me je pred vhodom prešinilo:
“Kje imaš pa knjige?”
“Prodala sem jih.”
“Vse?”
“Vse.”
“Torej bo treba iti v ponatis.”
“Ja, očitno.”
S snežinkami v laseh sva stopila v kletno stanovanje, zjutraj pa se zbudila v pravljično jutro. Sneg se ni oprijel. Nikjer ni bilo niti ene bele zaplate in vse je bilo naravnost idilično.