Peter Mlakar mi je poslal Blaževo številko, ki jo že imam. Dodo žuljič
O petku v ponedeljek 18. oktobra 2021 ob 11h 38; Sonce sije, Arijana kuri, jurišam v dnevniško povzemanje z življenjepisnimi temami.
Tudi kulturni urednik Primorskih Andraž Gombač je bil nejevoljen saj v Psmih bralcev še od torka naprej niso objavili mojega aktualnega političnega komentarja. On trdi, da ni osamljen v podpori objavljanju mojega spisljaja. Zelo daleč stran sem od možnosti, da bi me dosedanja neobjava jezila. Po dolgem času sem govoril z umetnikom in avanturistom Petrom Mlakarjem. Tudi on Blaža ni že dolgo slišal. Zadnjih nekaj mesecev ga muči grlo, ki mu ga zdravniki ne znajo pozdraviti. Vesel je bil, ker sem ga poklical. Arijana se je zgražala, ko sem ji povedal, da sem govoril z njim. Meni pa se on zdi dobrodušen stvor. Brez posveta z Arijano ali Iztokom iz glave luknjičave ne izkopljem več.
Družina močnega kmeta Ivana Janeza Breclja je po vrnitvi iz pregnanstva v Srbiji spet napolnila sobe in štale, ker so naseljeni Nemci odnesli v Reich vse kar je bilo premično in koristno. Mlada družina smo dobili stanovanje in dostop do živil, ki so v Sarajevu primanjkovala (si mislim). Divjal je Informbiro, biti na kmetih je pomenilo ne biti lačen. Mama se je za svoja predavanja lekcije v slovenskem jeziku učila na pamet. Ni dovolila moji babici kuhati moje stekleničke v loncu za svinjsko krmo čeprav je Ivanka tri sinove spravila tako pokonci. Po službi v šoli mama Branka ni hotela delati kmečka opravila, ker se je hotela ukvarjati z menoj. Izbruhnil je pritisk na mojega očeta. Mama je v nadstropje skozi okno slišala: "A ni imela nobena druga pizde!?". Poklicala je na pomoč brata Borota. Prišel je po sestro, da jo odpelje iz sovražnega okolja. Kompromis je bil odselitev mlade družine v najeto stanovanje na levem bregu Drave. Pozabil sem ulico v kateri smo stanovali nekako eno leto. Najmegleneje se spomnim prizora od tam. Baje sem bil že takrat odločen, da se poročim z mamo, ko bom velik.
Barko Mrecelj