Februarski spis prostovoljca literata Tomaža Kosmača za Dodogovor
S časopisom v rokah sem se sprehajal po gozdu in se uhojenim potem izogibal. Do ljudi mi ni bilo. Zdravil sem mačka. Nenadoma se je v daljavi nekaj zalesketalo. Nehal sem škiliti v cajteng in se radovedno bližal bleščavi. Že na daleč sem uzrl kovinsko zvezdo. Pritrjena je bila na manjši skali in na njej je pisalo: Tukaj je bil 22. 2. 1943 pokopan Janko Premrl - Vojko. Napisa si nisem znal razložiti. Bil je dvoumen. Je Vojko še tukaj ali…? Potem sem se spomnil, da je bil 1946-ega prekopan v rojstni Podnanos, od tam pa leta 1949 v grobnico narodnih herojev, stoječo ob zgradbi Državnega zbora v Ljubljani. Torej, sem dojel, je to grob, kamor so ga soborci položili, ko je po tednu dni hudih muk strelni rani podlegel.
Usedel sem se zraven gomile in začutil neverjeten spokoj. Kot bi se preselil na nebeške planjave. Maček je v hipu izginil in grob je postal moj romarski kraj. Vojku sem zaupal vse, kar me je težilo, veselilo, vznemirjalo ali navdihovalo. Po vsaki seansi sem domov plapolal s prepričanjem, da ravnam prav. Iz mene je bila pregnana sleherna negotovost. Čutil sem, da me podpira.
Isti dan sem odkril tudi Vojkov tabor. Oznak na drevesih takrat še ni bilo. Koraki so me kar sami vodili skozi hosto in po cirka pol kilometra hipnotičnega lazenja sem ugledal kovinski ogrodji nekdanje bivalne barake in zemljanke. V baraki je bila na okroglem kamnitem stolpiču postavljena maketa, v srce pa me je zbodel vklesan napis na bližnji marmorni plošči: Smrtno ranjen v borbi z fašisti (namesto s fašisti!) pri Idrijski Beli je na tem mestu dne 22. februarja 1943 umrl narodni heroj Janko Premrl – Vojko, komandant 1. primorske brigade. Na pravopisno napako sem kasneje večkrat opozoril vplivneže. Po vrsti so obljubljali, da se bodo zavzeli za popravo, a vse do danes se ni nič spremenilo.
Sčasoma sem za Vojka začel redno skrbeti, mu na grob prinašati rože, ki pa so zaradi senčne lege hitro ovenele. Podobna usoda je doletela tudi cvetje. Zasajeno se ni oprijelo in slednjič sem prinesel vazo, v katero polagam plastične šopke. Zbledele sproti menjujem in ob odhodu vedno pogledam podpise v spominski knjigi. Nihče od vreščečih domoljubov, čeprav si ga lastijo tako levi kot desni, ga še nikoli ni obiskal. Desničarji trdijo, da so ga ubili komunisti, ker ni piskal po njihovih notah, levi dokazujejo nasprotno. Meni je za kreganje vseeno. Mar mi je samo za Vojka.