Predstava po besedilih Cocktaila. Dodo žuljič.
Torek, 14.IX.2021, 18h30; Režiserja in restavratorka so se odpeljali še do morja Adrijanskega. Zobljeva robidnice, ki so prave za obremenjeni pankreas. Sažančan Ivan iz Kostanjevice na Krki se zanima za oživitev modrega fičota. Sonce leze iz krošnje oreha, tone v borovcih.
Iz srede ob 11h se mi zdi ponedeljek zelo oddaljen; nič se ne spomnim. Vulkan Vizij (Dragan Živadinov) je najavil obisk režiserja Marka Čeha. Ta hoče na sklope besedil Cocktail soustvariti gledališko predstavo. Gotovo sem spisal žuljič za nedeljo, tudi krmilni protokol je bil uresničen, angloameriške nadaljevanke konzumirane. Luknjičavost mojega pomnjenja je pomenljiva in bi mogla biti zaskrbljujoča. Z neobjavljanjem fotk in njihovih podnapisov se seveda ne mislim sprijaznit.
Potem, ko sem se z dnevnimi temami (razmisleki) dotaknil predvolilnega boja lokalne ravni, začetka Zlate dobe v zgodovini DPZN, seznama vsega kar si želim, da bi prodali in psihosocialnega izhodišča v upiranju neizbežnemu, razmišljam naprej o čem bi me veselilo misliti in pisati tako, da bi druge veselilo to brati. Ne da bi ob tem zdrsnil v prezasičenost skozi katero se morajo prebijati oni, ki prepogosto pišejo kolumne oziroma oni, ki v medijih dan na dan pripravljajo krmo za možgane množic. Rad bi pisal o tistem kar bo s prenehanjem mojega obstoja izginilo v nenasitnem in neizmernem breznu Niča: o svojih starših, o Arijani, o svojih življenski poti, o svojih pogledih na Tu in Zdaj v trenutkih, ko nič ne boli in se da dihati.
Barko Mrecelj