Spis za Zbornik izjav nespregledljivih (po ne vem čigavem izboru) gimnazije Miloša Zidanška Maribor
Stroga in pravična predmetna učiteljica Branka Brecelj me je rodila in dvanajst let starega zamudnika sredi spodnje avle Začaranega gradu med poukom premlatila z dežnikom. Da bi me odtlej imela bolje pod nadzorom me je prešolala iz Maks Durjava na Angela Besednjaka, ki je tista leta (1962 do 1965) delovala v pritličju sedanje zgradbe Gimnazije Miloša Zidanška.
V zadnjih treh letih osnovnošolskega šolanja pod ravnateljico Lojzko Kamnikovo sem bil izvozni recitator Kajuhovih pesmi, ambiciozni in privilegirani odličnjakar. V mladinsko organizacijo sem kot predsednik karieristek celo sprejel danes nekdanjega, nekdaj bodočega predsednika Republike Slovenije Danila Turka. Na rojstni dan Josipa Broza sem si sicer želel iti v Beograd a je namesto mene bila določena sošolka iz paralelke, moja prva žena Marjana Gobec.
Srednješolsko izobražen sem med istimi zidovi postajal od jeseni leta 1965 do poletja 1967 ter od jeseni 1968 do poletja 1969. Tretji letnik sem izdelal v koprski Gimnaziji tako, da sem celo šolsko leto ob vikendih pogosto potoval v Maribor vadit s kvartetom Beli črnci (The White Negroes). Rad se spomnim nogometa z gobo za brisanje table po pevskih vajah, nepozabno v srce se mi je vtisnilo odmevanje pesmi »Grešnik a veš?« (»Sinner you know«), ki sva jo po vajah in nogometu, na stopnišču v duetu s prvim tenorjem Lahom Jožekom zgolj sebi še in še pela.
Med profesorji in profesoricami se mi je najglobje v spomin zadrla Malekova (Malečka). Osvetlila mi je tudi resnico, da je doktor France Prešeren hrepenel po razmerju s trgovčevo hčerjo Julijo Primić, matere svojih hčera Ane Jelovšek pa se mu (seveda) ni zdelo primerno poročiti. Moj razred je bil B in razkošen maturantski izlet smo si privoščili z denarjem od obiranja koruze ter predvsem od zbiranja naročnikov za časopise. Prejšnjo jesen nas je sošolec Mirko Cvahte skoraj trideset zbral na petdeseti obletnici mature. Prisotna je bila tudi profesorica matematike Majda Šavs, ki je kasneje na domu obiskala našo razredničarko (profesorico biologije) Jadvigo Kuštrin, ki je stara devetindevetdeset let in se še spomni mojega opravičila za zamudo: »Moj nemški boksar Maco se je pobruhal pa sem moral očistiti ploščice!«.
Ukor na Gimnaziji so mi podelili na pobudo mojega očeta profesorja fizike Ivana Breclja kot idejnemu vodji izdelovanja aviončkov iz polletnih spričeval. Zaljubljen sem bil v Metko Čepić in prvo pesmico sem ji v žep zimskega plašča zataknil skrivaj. Ob tej priložnosti jo pozdravljam in vabim, da mi pošlje svoj naslov na drustvo@dpzn.org. Rad bi ji za spomin poslal »Cocktail obilni, vunbacilni«. Pozdravljam tudi svojo učiteljico in umetnico Vlasto Tihec, ker je prihajala na moje nastope v Začarani grad še v tretjem tisočletju in me je najstnika vabila naj berem dokler je še čas.
Morebitnim bralkam in bralcem zbornika pisnih izjav v katerega me je povabil ravnatelj Ivan Lorenčič podarjam pesmico, ki sem jo pelrecitiral na podelitvi Ježkove nagrade pred kratkim na javni TV podelitvi. Pesem gosto izraža ne samo moj osebni odnos do tega »Tu in zdaj« za katerega nam mediji in izvoljenstvo množic zagotavlja, da ni Pot v Nikamor.
Kekčeva pesem
Biba leze, Biba gre,
gnili moji so zobje,
pod očmi so kolobarji,
saj to sem jaz, o Bog nas varji.
Raca leže, noj vali,
Mene pa srce boli;
nihče noče se upreti, kmalu treba bo umreti.
Svet pa gre hudiču v rit,
kdor ima in kdor je sit
briga ga za Drugih danes!
Velik Joe in mali Janez
širita demokracijo!?
Čao Poštenje, Pamet adijo.
Marko Brecelj, Klanec 18b, 6240 Hrpelje-Kozina, ponedeljek, 3. februar 2020