Hiša cvetja

torek, 30.11.2021 05:25

Mesečni prispevek za Dodogovor prostovoljca DPZN, pisatelja Tomaža Kosmača Kosma

»Stari je umrl.«
Osupnil sem in videč mojo zaprepadenost, se je brat zarežal:
»Tito, ne foter!«
Šok je ostal. V osnovni šoli so nam Tita predstavljali kot junaka vseh junakov. Že prvi dan pouka smo se naučili pionirskega pozdrava. Tovarišica učiteljica je s klicem:
»Za domovino,« znova in znova zaigrano vstopala v razred, mi pa vzklikali:
»S Titom naprej!«
Kasneje so nam skozi učbenike, knjige in filme pripadnost maršalu še krepili, zato me je novica usekala podobno, kakor bi gorečega vernika sporočilo, da je umrl bog. Šele z leti sem sprevidel, da je bil Josip Broz samo človek. Z vrlinami in napakami. Začenjal sem ga vrednotiti realno, spoznavati, da je naredil veliko dobrega, a nekaterih grehov mu nikakor nisem mogel oprostiti. Čeprav sem se pri povojnih pobojih trudil najti opravičilo v grozodejstvih druge svetovne vojne, ko je bil občutek za empatijo izgubljen, nisem mogel prek dejstva, da so mnoge pokončevali tudi s sekirami, krampi in koli. Ne le kolaborante. Enako odvratni so mi bili montirani procesi in nečloveško ravnanje z zaporniki na Golem otoku.
Vse skupaj mi je šinilo skozi možgane, ko me je v Beogradu Marjeta vprašala:
»Greva v Hišo cvetja?«
Malo sem okleval, potem pa rekel:
»Okej.«
S trolo sva se odpeljala proti Dedinjam in po izstopu zaman skušala izslediti kakršnokoli tablo, ki naju bi usmerila do želenega cilja. Za pomoč sva se obračala na mimoidoče, vendar so skomigali:
»Ne vem… nisem od tu…. ne bi vedel…«
Koračila sva po ulici, polni švigajočih avtomobilov in s pločnika uzrla ozko asfaltirano cesto. Vodila je navkreber. Šla sva po njej in pred nama so se kmalu razprostrla drevesa, okrasno grmičevje in negovane trate. Območje je bilo izjemno lepo urejeno, kar me je presenetilo. V slovenskem in hrvaškem tisku sem namreč bral da spominski park, ki sva ga odkrila po slepi sreči, propada.
Uvodoma naju je sprejel mogočen kip maršala Tita, nato sva ob fontanah in skulpturah prispela do muzeja zgodovine Jugoslavije, v čigar sklopu je bila Hiša cvetja. Vstopnina je znašala tri evre štirideset centov in dejal sem:
»Sramotno nizka.«
Marjeta se je strinjala, ker pa sva bila z denarjem na tesnem, nisva zganjala kažina, temveč tiho plačala.
Muzej je prikazoval Jugoslavijo od nastanka do razpada, s poudarkom na Titovem delovanju. Marjeta je pred vsako vitrino stala par minut. Zanimalo jo je vse: od kipcev, razglasov, tiralic, narodnih noš, uniform do mečev, pušk, slik, plakatov, ordenov in seveda štafet mladosti. Jaz sem eksponate le površno ošinil in naveličan njenega načina razgledovanja zacepetal:
»Te počakam zunaj.«
Odvihral sem po zloščenem linoleju, nakar sem opazil stare časopise. Sunkovito sem se zaustavil, se jim z zanosom posvetil, toda brati v miru nisem mogel. Pred katerokoli vitrino sem se parkiral, se je zraven mene takoj narisala kakšna skupina turistov. Slišalo se je španščino, ruščino, nemščino, angleščino in jezno sem spet pomislil na lažnivi tisk. V njem je pisalo naj bi obiskovalcev ne bilo.
Marjeta je končno vse preštudirala in premaknila sva se v Hišo cvetja, kjer sva si ogledala Titovo delovno sobo, naslovnice revij iz časa njegovega zdravljenja v ljubljanskem kliničnem centru, njemu namenjene želje svetovnih državnikov po okrevanju, nato sožalne brzojavke, fotografije s pogreba in nazadnje prispela h grobu. Poleg Tita je bila pokopana Jovanka, čeprav bi si menda ob sebi bolj želel Davorjanko Paunović – Zdenko, ki pa je med vojno leta 1945 umrla za tuberkulozo. Baje je nikoli ni prebolel. Slednje me je močno ganilo in ko me je Marjeta pri odhodu vprašala:
»Kakšni so tvoji občutki?« sem se nekaj časa trudil najti prave besede, potem pa namesto odgovora samo zavzdihnil.