Kratko poročilo iz Botegina z mnogo ini in potemkini.
Dopoldan zdravstvena oskrba šefice Krkoč. Čakanje. Trajalo. Slaba organizacija. Ob dveh in nekaj Angeliki mandelj iz bližine najljubšega ji drevesa. Ob dveh in nekaj več kot pol v Boteginu. Prva gostja Simonen, spet brez keša. Zgodaj. Pa črnodelodajalci ji za varovanje in oskrbo njihove none niso izplačali več kot mesec. Se končno prijavila na razpis na delo, za katera nekoliko usposobljena. Bo morala migat. In pol prišel Armando z moralno podpornico s koprske RTV in filmarji z velikim kombijem, mnogo jih bilo, deseterica, in so si ogledovali Glagoljaško za snemanje in potem mladi režiser in ekipa ogledali Botegin in razstavo in hotel snemanje notri in potem Zalo šefico snemanja zaskrbelo zaradi avtorskih pravic in je Armando telefoniral Arijani, ki je po kratkem premisleku prižgala zeleno luč skrbnici snemanja in so Armandota, ki imel tremo, napudrali da se ne bi bleščal, scenografija bila strip »Jadi mladog ilegalnog emigranta« in Markov afriški klobuk in knjige in potem med snemanjem prišla Armandu draga in zgledala zaskrbljena in potem ne več, s snemanjem enega od delov ambiciozno zastavljenega dokumentarca »50 pesmi ki so nas napele« končali še s soncem gor in po zaključnih slovestnostih ter pozdravljanju in mahanju šli iskat še vinograd s pogledom na morje za pogovor z Rajkom Muršičem s soncem dol in potem prišel še Samo V. in sem poslal Simonen po cigarete, da ji ne bo treba žicat in sta me nato pustila čisto samega, še skrbni Armando telefoniral in napovedal resnejši ogled razstave naslednji teden, nakar ugotovil, da me Angelika zgodaj popoldan toliko zmedljavala, da sem pozabil srajco, bom šel domov v nočni hlad v rdečem brezrokavniku in bom zgledal kot prodajalec v megatrgovini. Jutri Botegin odprt največ do petih, potem na farmo Krkoč, kjer bodo do nedelje še zadnje letošnje napovedane filmonoči.
Alkohol: 1,25
I.K.