56. prispevek prosotovljca DPZN Tomaža Kosmača
Pri 57-ih se je upokojil. Knapi so se nekoč že pri 45-ih, vendar jih je praviloma kmalu pobralo. Upam, da z njim ne bo tako. Zaposlil se je še kot mladoleten. Na Slovenijalesu, kjer je deske premetaval petnajst let. Nato je presedlal na Kolektor. Tam je delal četrt stoletja in ko za trenutek ni bil pozoren, ga je mašina usekala. Izgubil je prst in potem pri tlesku z roko, namesto:
“Give me five,“ šaljivo rekel: “Give me four.”
Spoznala sva se v 1980-ih. On panker, jaz neopredeljen. On z barvito irokezo, jaz dolgolas. On zaradi frizure večna tarča miličnikov, jaz sem z njimi opravka imel le sem in tja. Zavoljo pijanskih zadev. A ga s kaznimi prekašal. Čeprav sem se, za razliko od njega, pretepom izogibal. Vseeno sva držala skupaj in z njim sem opravil tudi najkrajši štop. Spričo njegovega dolgega jezika naju je voznik že po sto metrih vrgel iz avta. Vsakemu in povsod je sikal, zato sva bila podobne usode deležna še marsikje. Tudi na nekem alter koncertu, kjer sva bila odslovljena že pri vstopu. Mene so nagnali vljudno, njega treščili po štengah.
Zgodaj se je poročil, toda z ženo po nadetih prstanih nista mogla v zakonsko posteljo. V najemniškem starinskem podstrešnem fletu sem se nabasan zaklenil v njuno spalnico in ključa do jutra nisem našel. Poročno noč sta preždela v kuhinji, vendar nista zamerila. Redno sta mi denarno pomagala in vsakič sem pošteno vrnil. Prej ali slej. O tem sem pisal. Sčasoma mu moje beleženje ni bilo več všeč. Zahteval je, naj ga neham omenjati. Upošteval sem, zato tudi danes brez imena.
Štirideset let je, namesto s sanjami, vstajal z budilko, ko pa me je obvestil o upokojitvi, sem bil šokiran. Zdelo se mi je, kakor bi bila še včeraj najstnika in bleknil sem:
“S čim si obdaril sodelavce?
“Z ničemer. Samo hrbet sem obrnil in šel. Če bi se, kakor nekoč, upokojitev pošteno zalilo, bi prinesel par gajb vina in pira, toda danes se v penzijo gre z bonbončki, piškotki in sokci. Ko jebe ta šit!”
Kasneje je pripravil žur in nanj povabil ljudi po svoji izbiri. Tudi ženo. S katero sta ločena, vendar nista skregana. Več ali manj sem vse poznal, a četudi smo se smejali, me je prevevalo: Za mano bodo ostale knjige, za njimi pa samo nagrobniki. Nihče ne bo vedel, kako pozitivni in dobri ljudje so bili.