Saj zadnji umre tisti, ki je upal. Prispevek Tomaža Kosmača Kosma v novembru
V oktobrskem prispevku sem napisal, da me je država s Centra za socialno delo prestavila na Zavod za zaposlovanje. Pri skoraj 59 letih. Na vsak način me hoče poriniti v službo. Pritiski so hudi in da bi nadležne vsaj malo potolažil, sem Domu upokojencev Idrija poslal
PROŠNJA ZA SPREJEM V DELOVNO RAZMERJE
Spodaj podpisani Tomaž Kosmač, rojen 30. 11. 1965, stanujoč v Godoviču 19a, 5275 Godovič, prosim za sprejem v delovno razmerje.
Končal sem štiri letnike ekonomske šole, vendar k maturi nisem pristopil, saj sem spoznal, da poklic ekonomista ni zame. Štipendijo sem raje vrnil in se zaposlil pri Varnosti, kjer sem delal šest let. Po razpadu podjetja sem raznašal časopis Slovenec, ki pa je kmalu šel v franže, zato sem presedlal k Dnevniku. Zaradi nerednega raznašanja so me hitro odpustili. Potem sem bil čistilec v Psihiatrični bolnišnici Idrija, a zdržal samo dva tedna. Sledila je služba v Spodnji Idriji, kjer sem v popravilo sprejemal obutev in izdeloval ključe. Odklepali so le redki in ker je podružnica logaškemu obrtniku prinašala zgolj izgubo, jo je po treh mesecih zaprl. Nato sem se zaposlil na godoviškem lesnem podjetju Golex (Glog). Osem mesecev je nekako še šlo, ko pa so firmo prevzeli privatniki, je delo v proizvodnji postalo neznosno. Drastično so zvišali norme in dolgo sem prosjačil za sporazumno odpoved. Na robu samomora sem jo vendarle dobil in se prijavil na Zavod za zaposlovanje. Tam so me občasno pošiljali na razna javna dela, kot so: pomoč na turistični kmetiji, lopatanje na cestnem podjetju, vzdrževalna dela v psihiatrični bolnišnici... Po njih sem bil pet let samostojni ustvarjalec na področju kulture, ker pa prispevkov nisem zmogel plačevati, sem spet pristal na Zavodu. Sčasoma me je kot nezaposljivo osebo predal Centru za socialno delo, kjer sem bil zadnje desetletje, po nareku države pa letos ponovno vrnjen v naročje Zavoda za zaposlovanje.
Skozi obdobje brezposelnosti sem napisal osem knjig, bil nominiran za literarne nagrade, uvrščen v nekaj antologij kratke zgodbe, preveden po Evropi in v ZDA, prejel občinsko nagrado ‘za dragocen in obsežen literarni opus’ ter še marsikaj. Vseeno vem, da pisanje ni delo. Od njega se ne da živeti. Zavedam se, da Sloveniji lahko koristim edino kot čistilec, zato upam na ugodno rešitev.
Tovariški pozdrav,
Tomaž Kosmač
Odgovora še ni, ampak upanje umira zadnje...