Tomaža Kosmača Kozmota decemberska prostovoljska zgodba
V osnovni šoli sem bil prve štiri razrede odličen, nato prav dober. Praktično brez slehernega učenja. Pouk se je zdel čista zabava. Problem je nastal, ko se je bilo treba odločiti za poklic. Zanimalo me je vse. In nič. Iz dneva v dan sem želel postati kaj drugega. V ponedeljek novinar, v torek poštar, v sredo astronom, v četrtek geolog, v petek turistični vodič, v soboto veterinar, v nedeljo profesor športne vzgoje. V to smer me je še najbolj vleklo, toda ob koncu osemletke so zdravniki pogruntali, da imam načete kolke. Zaukazali so mi sedečo službo in pristal sem na ekonomski šoli. Poslovno izobraževanje se mi je dobesedno gabilo, ker pa sem imel štipendijo Gostola, podjetja, za katerega niti vedel nisem s čim se ukvarja, sem bil na duhamorno usposabljanje takorekoč obsojen. Vseeno se nisem pretirano sekiral. Tuhtal sem: Štiri leta bom že prenesel, še posebej, ker me v klasu obdaja osemnajst bejb, potem bom odkril, kaj me resnično veseli in se vpisal na primerno fakulteto.
Po koncu prvega letnika sem moral na firmi opraviti obvezno tritedensko prakso, ob izteku drugega sem z obema rokama pograbil alternativno možnost - mladinsko delovno brigado, z zaključkom tretjega se mučnemu pripravniškemu delu nisem mogel izogniti. Kakor prvič so me doleteli prašni delovni nalogi in z odporom sem jih vnašal v razpredelnico.
Zadnji letnik sem komaj izdelal. Čezenj sem se prebil s popravnimi izpiti in goreče upal, da so prepereli nalogi postali preteklost. Pobožne želje. Z navadnim svinčnikom sem jih vnovič beležil v tabelo in se do kraja nesrečen spraševal: Naj se mature sploh lotim?
Nekega dne sem ves poklapan koračil mimo vratarnice in rdečelični stražar je stresel:
»Ti spadaš k nam!«
Vzgajan, da so delavci polpismen poden, sem ga samo oholo prebodel z očmi, a njegove besede mi niso šle iz glave. Monotoni šiht me je ubijal. Naslednje jutro sem se zagledal skozi pisarniško okno. Od zunaj je bilo slišati razposajen otroški smeh, žuborenje reke, žvrgolenje ptic in šelestenje listov v vetru. Odločitev je padla. Dal sem odpoved in se zaposlil pri Varnosti. Tam sem lahko počel, kar sem hotel. Spal, kradel, pil in bil za povrhu še dobro plačan. Huda inflacija je pripomogla k temu, da sem štiriletno štipendijo zlahka vrnil. Po dveh letih stražarjenja, kajti premeščali so nas s firme na firmo, sem se ponovno znašel na Gostolu. Tokrat v drugačni vlogi. Šef tamkajšnjega kadrovskega oddelka, katerega naj bi kot ekonomist nasledil, je dejal:
»Globoko si zabredel.«
»Itak,« sem se nasmehnil in se udobno zleknil v oblazinjeni stol.