Tomaž Kosmač Kosmo - avgustovski prispevek
Založba Bogataj od leta 2020 izvaja projekt “Pisateljska rezidenca”, s katerim pisateljem, izbranim na razpisu, nudi tritedensko nastanitev in prehrano. Pogoj je, da v določenem roku izdajo knjigo s tematiko Idrije. Zanjo prejmejo tudi honorar, kar pri mnogih podobnih projektih drugih založb ni pravilo. Prej izjema.
Vzorna idrijska založba je prejšnji četrtek pripravila srečanje doslejšnjih rezidenčnih literatov in avtorjev, ki so pri njej izdali knjigo. Na Mestnem trgu se nas je zbralo le ducat. Verjetno zato, ker je bil delovni dan, za književnike pa je znano, da slovenskemu ljudstvu bolj koristijo v službi. Pisanje dobička ne ustvarja. Dobrodošlo je zgolj ob kulturnem prazniku.
Z zbirnega mesta smo se preselili v Kavarno, malo posedeli z županom in preblisnilo me je, da sem v njej nekoč prespal. Pred fajrontom sem namreč zadremal na wc-ju, se sredi noči zbudil, toda iz lokala nisem mogel. Bil je zaklenjen. Z marsičem bi si lahko postregel, a bil sem pošten. Ničesar nisem vzel in zjutraj me je na prostost spustila čistilka. Tokrat je odhod potekal brez zapletov. Naložili smo se v avtomobile in se odpeljali h Kanomeljskim klavžam, zgrajenim leta 1812. Namenjene so bile splavljanju lesa za potrebe rudnika živega srebra in spomnil sem se, da sem prespal tudi tu. Neke noči smo prikolovratili z Vojskega. Šoferju je zmanjkalo moči in ni ostalo drugega kot popivanje dokončati pod milim nebom. Takrat so bile klavže zanemarjene. Obnovili so jih v letih 2003 -2005.
Navdušeni nad ohranjanjem rudarske dediščine smo se premaknili h kmetiji Šturmajce, kjer so nas pogostili z žlikrofi, potem pa - presenečenje. V izbo je vstopila Metka Pavšič in odigrala vlogo beračice. Že dolgo se nisva srečala, zato sem k njej pristopil. Poznava se od mladosti in po par stavkih je ob slovesu rekla:
“Se vidiva.”
V zadregi sem le nekaj zamrmral, kajti Metka je slepa.
Pod večer smo se vrnili v Idrijo. Na predstavitev ponatisa zbirke rudarskih anekdot Bam knapa vzela, bam zmeraj vesela. Po novem je opremljena s kodami, s katerimi se lahko dostopa do zvočnega posnetka na spletu. Dobili smo jo v dar, kakor tudi knjigo Janeza Kavčiča o Spodnji Idriji in po prezentaciji sem se spet znašel na Mestnem trgu. Pomislil sem, da bi odšel v park, vendar se zavedel, da ga po zaslugi modernih arhitektov ni več. Kakor v Lidijini knjigi so o njem ostale samo še anekdote. In spomini.