Opomnik oziroma razširjena najava večmedijske razstave Sanele Jahić. Besedilo nam podarja Vasja Cenčič
Vljudno vabljeni na odprtje večmedijske razstave Sanele Jahić z naslovom Proizvodni odnos danes 11. julija ob 19. uri v mksMc Botegin na Glagoljaški 4 v Kopru.
Proizvodni odnos
Dedič prvega mladinskega kluba v Jugoslaviji s talnim ogrevanjem, mksMc Botegin dobi v najbolj vročih poletnih tednih začasno klimo. Proizvodnja hladilnikov, klimatskih naprav in izolacijskih materialov, je nekoč tekla, ali pa še vedno teče v škofovski Loki, kjer živi in dela umetnica Sanela Jahić. Pametni hladilniki nas danes gledajo nazaj in nam berejo misli. V večnamenskem improviziranem razstavnem prostoru Botegina, pa na vrhuncu poletja dela neumni hladilnik Zoppas, izdelan v italijanskem Venetu pred razmahom umetnega skrajšanja življenske dobe izdelkom. Če hočemo ali ne, je del te razstave. Klime hladnih, perfekcionističnih umetnin.
Pomenljivo je, da razstava z naslovom Proizvodni odnos ni postavljena v (solidno naoljenem) slonokoščenem stolpu Obalnih galerij. Sanelina starša sta bila vse življenje tovarniška delavca, in tudi sama je med poletnimi počitnicami v času študija delala v proizvodnji. Danes se v svojih raziskavah ideoloških mehanizmov osredotoča na preplet ljudi in strojev v proizvodnem delu proizvodno-potrošniškega odnosa. Pred ogledom razstave, ali po njem, vam ne bi mogli bolj priporočati ogled Sanelinega predavanja v nekdaj zelo priljubljeni davčni oazi v Limassolu na Cipru vimeo.com/366427890.
Kapitalistov odnos proizvedenega (profita) v davčno oazo je le neke vrste zavesa, ki pade za zadnjim dejanjem prikritja nevidnega dela izbrisanih, panoptično kontroliranih in atomiziranih delavcev. Hči proizvodnih delavcev iz škofovske Loke raziskuje kako ”od nas” proizvedeno sploh nastane, preden je odnešeno. Preden se obrišete pod njim, si lahko v Kopru pred nosom ogledate srčiko Sanelinih raziskav; poleg zadnje umetnine z naslovom Delovna okolja iz leta 2019 še Masko, Pet stiskov rok, Moje, tvoje, naše, vaše, Tovarno in prgišče komaj opaznih fragmentov iz umetničine zasebnosti, ki se podtaknjeni na videz že od nekdaj valjajo v skladiščno-pisarniškem razstavišču Botegina.
Ker se Sanela Jahić v fazah svoje umetnosti ne ponavlja, je tisto kar proizvede treba obravnavati enovito; kot veliko referenčno polje uresničenih in še neobstoječih, celo nezamišljenih umetnin. Sanela Jahić se predvsem ne ukvarja sama s sabo ampak z univerzalnostjo splošnega in družbenega. Tudi ko se podvrže analizi algoritemskega stroja (s pomočjo katerega v novejših delih vivisecira preteklo in sintetizira svoje nadaljnje delovanje, recimo v Delati zginotje delanja kjer gorišče stroja obrne proti sebi in prek optimizacije lastne proizvodnje detektira v kolikšni meri se algoritem ujame v lastno povratno zanko) je to način s katerim aktivistično osmišlja samo sebe v prid skupnega. Njeno umetnost bi lahko komentirali z besedami Thomasa Hirschorna: »Umetnost je vključujoča. Umetnost vključuje Drugega, nezainteresiranega, neinformiranega. Umetnost se lahko dotakne Resnice. Resnica ni preverljivo dejstvo ali "resnična informacija", temveč umetnost potrjuje resnico. Vera v resnico je nekaj bistvenega. To pomeni delati in razmišljati politično.«
Serija fotografij z vsega sveta z naslovom Delovna Okolja iz leta 2019 prikazuje delovišča mikrodelavcev za kosovne mezde v mikrozneskih, prek spletne platforme za množično mikrodelo na daljavo. Delavcem je za plačilo ponudila delo, in sicer takšno da vsak od njih z eno fotografijo predstavi svoj delovni prostor in izpostavi nekaj njemu ljubega, zanj značilnega, spominek, knjigo, pokal, igračo. Poleg nje so delojemalci vnesli podatke o svoji starosti, spolu in državi, v kateri delajo. V štirih dneh je nastalo več kot 190 fotografij prostorov. Številni so rešilnemu čolnu DPZN - Boteginu presenetljivo podobni.
V prostoru zaznamovanem z odtisom bivšega WC-direktorja razstavljamo tudi Pet stiskov rok iz leta 2016, ki je dokumentacija kapitalističega happeninga, ustvarjenega s tehnološkim vmesnikom. V tem delu Sanela Jahić kapitalistični odnos nadzora delavskega razreda obrne in meri simbolno gesto rokovanja pri managerjih, krčenje mišic pri začetku in zaključku sklenitve posla. Meritev se je lotila s senzorji, ki jih je pritrdila na roke štirih anonimnih članov uprav večih slovenskih družb ter nekdanjega sekretarja z ministrstva za delo. V umetnini Sanela ne išče optimalnega vzorca, ampak odstopanja med posameznimi rokovanji, v katerih se kaže človeški dejavnik. Na koncu v dobi robotizacije in razčlovečenja od naravnega in človeškega ostane manj, kot kupi las in milo narejeno iz pepela, čista podatkovno generirana črtna risba.
Če se patetično izrazim, so Saneline roke neposredne proizvajalke umetnosti sorodne rokam bivšega WC-direktorja, ki je v akciji Tapisonirano vnebovzetje leta 2003 k nečednemu ravnanju pritegnil poslovnega prijatelja Ivana Volariča Fea s člani uprave Društva Rov iz Železnikov. Opis akcije, se bere kot pesem: ”Z narezanim tapisonom, z vrvico, z avstrijskim selotejpom, s poljedelsko tančico ter s hokejsko rokavico je mehko teroristični moški kvintet (ki se je na zvonik povzpel s skupinsko vstopnico) nepričkovano učinkovito, tik pred svečano mašo, za dvajset ur utišal vseh sedem delujočih zvonov.” Cerkveni paralizatorji so ostali paralizirani osem let pred padcem Zvonov I in II mariborske nadškofije.
Film Moje, tvoje, naše iz leta 2016 o pravnukih (otroških) kovačev žebljev iz Železnikov, ki so odkupili tovarno Domel in novinarskem in podpornem kolektivu zaposlenih v časopisu Gorenjski glas iz Kranja (ki so s pomočjo Domela izvedli delavski odkup lastne časopisne hiše) predstavlja prakse, ki osmišljajo lastništvo izven kapitalističnih okvirov delovanja. Prikazuje intervjuje z zaposlenimi, ki predstavijo proces odkupa in izpostavijo prednosti solastništva ter vpliv na dojemanje podjetja. Z besedami umetnice: »Delavcem, kot pravijo, ni bila pomembna politika, šlo jim je le za ohranjanje delovnih mest in preživetje. Podjetji zdaj na zunaj delujeta kot vsako drugo, le stabilnost v njiju je večja, ker cilj ni več izčrpavanje za dobiček, temveč želja po trajnostnem delovanju,«
Razlog uvrstitve dela Maska iz leta 2010 na razstavo je precej primitiven, sedaj so v trendu. Sestavljena je iz sferičih zrcal s pozrcaljeno zunanjostjo in notranjostjo po predlogi iz dvajsetih let dvajsetega stoletja. Z besedami Ide Hiršenfelder: »V maski je povnanjena sila enotne subjektivnosti, ki je možna le v simbolnem redu, ne pa tudi na nivoju vsakodnevnega življenja. Subjekt ali jaz naj bi se prvič oblikoval, ko se oseba, opica ali druga pametna žival prepozna v ogledalu. V tistem trenutku in v vseh nadaljnjih, ko gledamo sami sebe, jasno zaznavamo odnos med tem, kar smo in tem, kako se pojavljamo, med zunaj in znotraj. Ob študiju zgodovine Bauhausa je Sanela Jahić naletela na čudovito osiromašeno, prazno in brezizrazno masko Oskarja Schlemmerja, ki jo je skonstruiral za gledališko predstavo. Namesto ornamentirane zapeljive podobe je v maski prepoznala čisto konstrukcijo, ki je odgovarjala njeni potrebi po mehanski učnkovitosti subjekta. V Maski je raztopila obredno vlogo maske in psihološko vlogo ogledala. Njen obraz je postal točo to, kar je v družbenem smislu že vedno bil – zgolj odsev drugih – le da so zdaj vsi ti otopeli pogledi nenadoma soočni s streznitvijo. Maska ne sproža nelagodja le zato, ker smo soočni z monolitno identiteto maske, temveč tudi, ker smo soočeni s seboj.«
Prevelika estetizacija je neke vrste ahilova peta Saneline umetnosti. Vsaj z določenega zornega kota. Stvariteljica fetiša ”predmeta čoveške izdelave, ki naj bi imel moč nad ljudmi” ni Sanela sama, temveč umetnostni sistem, v katerem je vpisana. Pričujoče besedilo je natisnjeno s tiskalnikom Društva prijateljev zmernega napredka z vgrajenimi motnjami.
Vasja Cenčič