Junijski prispevek pisatelja prostovoljca Tomaž Kosmača za Dodogovor in DPZN
Z Ivanom sva taborila v gozdu. Ne na klasičen, ampak na samosvoj način. Opremljena sva bila s flaškonom, krompirjem, kasetofonom, pisalnim strojem in slikarskim stojalom. Štela sva se za umetnika. Bolj za foro, kot zares. V tišini dreves naj bi pridno ustvarjala, vendar je bil dober namen hitro pozabljen. Raje sva posegala po vinu, navijala muziko in ob preprostem ognjišču zadeta čivkala. S presahnitvijo žlahtne kapljice se je iztekel tudi najin kulturni teden. V njem je Ivanu uspelo namalati majhen košček slike, meni natipkati borih pet stavkov. Izčrpana sva popokala stvari, se vrnila v civilizacijo in doma sem iz navade prižgal televizor. Lovil je samo prvi program. Na ekranu so se prikazali tanki in zagodrnjal sem: Morajo res nenehno težiti s temi bližnjevzhodnimi razprtijami? Poln kufer jih že imam! Ugasnil sem škatlo in se mrmraje ulegel, toda čim sem zatisnil oči, je od nekod prilomastil helikopter. Kakor muha je preletaval okolico. Ni in ni nehal utrujati. Sčasoma se je vendarle naveličal in utonil sem v spanec. Ne za dolgo. Znova je pribrenčal. Poparjen sem vstal, se oblekel in odkorakal k Ivanu. Za pomiritev sem rabil tekoči aspirin, ki ga je vedno premogel. Ugledal sem ga na balkonu, od koder mi je zaklical:
»Veš, da je vojna?«
»Kakšna vojna?«
»Za Slovenijo. Že tri dni.«
Nisem verjel, a hitro spoznal, da tanki na televiziji niso bili izraelski, temveč jugoslovanski. Ljudska armada se je čez noč prelevila v okupatorsko vojsko in pobaral sem ga:
»Greva preverit situacijo?«
Odklonil je in v mesto sem se z vinsko popotnico odpravil sam. Ulice so bile razmeroma prazne. V zraku se je čutila napetost in pred gostilno sem namesto na znance, naletel na uniformirane tipe. Vzdušje je bilo moreče, zato sem odšel k naslednji oštariji. Isti šit. Nervozno sem zavil v park, na klopci odčepil flašo in še preden sem pošteno omočil grlo, se je že narisala patrulja:
»Spokaj od tu!«
»Zakaj?«
»Ne bom ponavljal,« se je poveljujoči dotaknil šmajserja in pridal: »Gnoj prekleti!«
Dojel sem, da so podgane prilezle iz lukenj in se molče odstranil. V otroštvu sem fantaziral, da se bom v primeru kakršnekoli vojne nekam skril, ampak to je bilo neizvedljivo. V kolikor me bodo vpoklicali, se bom moral odzvati, drugače me čaka trajno izobčenje. Najbolj je bolelo, ker vojaškega roka nisem preložil in bom prisiljen streljati na tovariše, s katerimi sem še pred kratkim delil kasarno. Če bi videl v prihodnost, bi se soldatom izognil, vendar kristalne krogle nisem imel. Z obveznim služenjem sem hotel čim prej opraviti. Nisem maral, da mi sloni za vratom. Dvajsetleten sem bil poslan v Črno goro in po šestmesečnem usposabljanju kazensko premeščen na zaplankan polotok. V nasprotju z osamosvojitvenimi politiki, ki so v JLA dobivali čine in prizadevno oljili 'okupatorski' stroj, se jaz v vojski nisem obračal po vetru in zato jebal ježa.
K sreči mi za orožje ni bilo treba prijeti. Vojna se je končala po desetih dneh in podgane so se vrnile v luknje. Od takrat jih po mestu ne videvam več. Za državne praznike na njihovih oknih ni opaziti niti zastave. Če pa že vihra, je praviloma obrnjena narobe in tako sem se obregnil ob nekoga:
»Narobe si izobesil.«
»Ti me boš učil, gnoj prekleti!«
Takoj mi je kapnilo kdo je, toda praznično razpoloženemu mi ni bilo do prerekanja. Vesel, da je njegovih pet minut minilo, sem se samo nasmehnil in mu iz srca voščil srečen dan državnosti.