Prispevek za februar/marec prostovoljca DPZN, pisatelja Tomaža Kosmača, ki v mukah kandidira za literarno štipendijo.
Leto 2022 sva nameravala z Marjeto pričakati v Novi Gorici, vendar so najini načrti zaradi epidemije koronavirusa splavali po vodi. Silvestrovanja na prostem so bila povsod po državi odpovedana in najdaljšo noč v letu bi preživela v zapečku, če ne bi prispela e-pošta Marka Breclja:
V bloku na Kvedrovi imam prosto kulturistično razgledno stanovanje. Ako bosta hotela in/ali mogla uporabiti to bivanjsko blagodet, sta vabljena. Centralna je, internet tudi.
Mikavno ponudbo sva pograbila z obema rokama in med dogovarjanjem o podrobnostih je pritaknil:
»V kulturnem domu Hrpelje-Kozina vodim prireditve pod nazivom Katerikoli četrtek, pojavil pa se je problem. Predvideni gostji za zaslišanje je test na Covid-19 pokazal pozitiven rezultat. Bi vskočil namesto nje?«
Brez pomišljanja sem pristal in z Marjeto sva se 30. decembra narisala na prizorišču. V slabo zasedeni dvorani sem pred začetkom javnega klepeta Breclju sveže natisnjeno knjigo Ko jebe podaril, tri je kupil, nato sva štartala. Ob napovedani uri, kar me je presenetilo. Pričakujoč zamudo sem po bevandi komaj dobro posegel. Čutil sem se premalo pijanega za obširnejše odgovore, a k sreči je Brecelj najprej izvedel žreb, s katerim je eno bukvo podaril srečnemu dobitniku. Potem je imel polurni monolog in poklonjeni čas sem s pridom izkoristil. Grlo sem pošteno omočil, skozi pogovor plastenko preudarno praznil in nastop je izpadel tiptop.
»Zdaj pa vsi na ognjemet,« je po zaključku sledilo povabilo.
Prestavili smo se pred dvorano in med čakanjem na pirotehnični spektakel sem omenil, da Brecelj, odkar so mu diagnosticirali tuberkulozo, lepo okreva.
»Tuberkuloza,« so me poučili navzoči,« je samo posledica njegovega oslabljenega imunskega sistema. Rak kostnega mozga ima.«
Definiciji Brecljevih tegob nisem nikoli pozorno prisluhnil in tudi tokrat mi je šlo skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Zanimivejši se je zdel Arijanin ognjemet, ki je razbarval nebo. Po ugasnitvi izstrelkov sva se z Marjeto odpeljala proti Kopru, v ogromen mansardni flet znosila robo in opazil sem, da mojega rukzaka ni. Pozabil sem ga doma. V njem sem imel nepogrešljive stvari, zato ni kazalo drugega kot oditi ponj v Godovič. Nazaj sva prišla šele v zgodnjem jutru, zlezla v posteljo in takoj zadrnjohala. Nekaj čez deseto je poklical Brecelj:
»Če sta na volji, se lahko dobimo na mestni tržnici. V kratkem bom tam.«
Zaspana sva mu orisala nenadejani nočni izlet in rekel je:
»Iz dna duše mi je žal, ker sem prekinil vajino vodoravnjenje. Počivajta, vedita pa, da sem hvaležen, ker s pozitivnimi ioni izboljšujeta stanje objekta. Prejšnji stanovalci so ga zastrupljali.«
Znano nama je bilo, da so se mu totalno zakisali. Z veseljem se jih je znebil in pod vtisom toplih besed sva okrog enih vstala, malce pospravila flet ter se zvečer odpravila v mesto. Prazničnega vzdušja ni bilo čutiti. Koper, zavit v gosto meglo, je nudil turobno sliko. Vrnila sva se in ob poslušanju cedejke Cocktail, katero nama je Brecelj po koncu javnega pogovora na Hrpeljah šenkal, v mansardi opolnoči s šampanjcem nazdravila. Na novega leta dan je telefoniral. S prošnjo, da zalijeva sobne rastline.
»Že včeraj sva jih.«
Prijetno presenečen je stotič ponovil, da lahko v fletu ostaneva kolikor časa želiva in se zaradi megle skoraj opravičil. Ta je vztrajala. Nikakor se ni hotela razkaditi, zato sva naslednje popoldne spakirala in odjadrala na Klanec pri Kozini. V kuhinji sta nama z Arijano ponudila zobatca.
»Na tržnici,« je razkril Brecelj, »sem zanj odštel 80 evrov. Nek se vidi raskoš!«
»Tebe kam poslati! Niti navadne ribe ne znaš kupiti,« je navidezno jezno pripomnila Arijana.
»To je prebrisana riba! Težko jo je ujeti.«
»Ma, ti si prebrisan…«
Namenil ji je par šaljivih besed, nato pa začel praviti, kako ga je mati zbadljivo naslavljala z moj slavni sine, otožno pridal, da je njegov sin nadarjen glasbenik, ki pa talent zapravlja s službo na pošti in se z nasmehom vnovič dotaknil Arijane:
»Njeni starši mi niso bili posebej naklonjeni.«
»Upali so,« se je zahahljala Arijana, »da se bom poročila s situiranim in športnim tipom.«
Dobro uro smo gostoleli za mizo, potem sta nama v folijo zavila zajeten kos zobatca. Marjeti je Arijana podarila še rožo in med vožnjo proti domu sem navrgel:
»Vseskozi sem čakal pravi trenutek, da Breclja pobaram za podpis cedeja. Nisem ga našel. Vsak se mi je zdel neprimeren.«
»Boš pa drugič.«
Ta drugič ni nikoli prišel. 4. februarja je umrl in ob prejetju novice se mi je grlo zadrgnilo. Avtomatično sem vstavil Cocktail, toda cedejke poslušati nisem mogel. Izvlekel sem jo, solze zadržal in odšel na samoten sprehod.